Iz sirotišnice so odhajali s solzami v očeh

Kot pravi Viktor Ajd, vodja vodniške službe pri zavodu, je bila današnja Partizanska ulica nekoč ulica, v kateri so živele družine, ki so se skoraj vse ukvarjale z obrtjo. Bila je zelo živahna, polna lepih vrtov in številnih vodnjakov.

Ko se odprejo vrata, bušne smrad

Kodeličeva hiša s parkom

Preko ceste je bila Kosova gostilna, v kateri so visele stenske poslikave vseh župnij v okolišu Slovenska Bistrica, delo pleskarja Jurija Ačka. Poleg gostilne je stala Filipičeva hiša, gospa Filipič je službovala pri lastniku tovarne Zugmayer in Gruber. Naslednja hiša je bila od družine Sakelšek. Iz te družine izhaja Zora Tomič, znana političarka, donatorka zbirke lutk v Bistriškem gradu. Naprej po Šolski ulici je bila hiša družine Pečauer, gospod je bil dimnikar in je imel bolezen kurje slepote. Zraven je bila hiša Karla Podhraškega (predsednika obrtnikov), zavednega Slovenca, tudi zaprtega zaradi protinemštva. Pohod so organizirali leta 1914, tik pred začetkom 1. svetovne vojne.

Trud šolskih sester

V zgradbi sedanje trgovine Ideja so bili prostori sirotišnice, ki so jo ustanovile šolske sestre. "Ko prideš v Slovenski Bistrici na Glavni trg, zagledaš med samostansko cerkvijo in trgovino Lešnik lepo poslopje, na katerem se blesti napis: Sirotišnica. Stavba je last čč. šolskih sester, ki imajo na nasprotni strani cerkve samostan z internatom za dekleta, ki obiskujejo tukajšnjo meščansko šolo. Stavbo je prodal pred nekaj leti g. I. Ratej, prejšnji trgovec z usnjem in kožami, ki se je naselil v Vinarjah.
Sirotišnico je leta 1929 ustanovil pokojni kanonik Cerjak, ki se je proslavil z zgraditvijo veličastne rajhenburške bazilike in je dolga leta živel kot upokojenec v omenjenem slovenjebistriškem samostanu. Ker v glavnem poslopju ni bilo primernega prostora za neovirano nego otrok, se je samostansko vodstvo odločilo kupiti omenjene hiše, kar se je leta 1933. tudi zgodilo. Potem so hišo popravili, notranjščino preuredili in opremili. Že takoj po ustanovitvi sirotišnice je vodstvo sprejelo 20 najrevnejših otrok od blizu in daleč. Ker so bili to deloma otroci brez staršev, deloma pa revnih ljudi, ki so bili brez vseh sredstev, je moralo vodstvo pogostokrat potrkati na dobra srca za pomoč. V tedanjih dobrih letih so ljudje zelo izdatno podpirali ustanovo in so se malčki počutili vedno kakor doma. Vodstvo sirotišnice pa se pri svojem plemenitenj delu za najmlajše in najbednejše tu ni ustavilo. Sklenilo je sirotišnico povečati. Vedno več je bilo prošenj za sprejem. Vodstvo se tudi ni ustrašilo velikih stroškov. Še leta 1934 so dozorevali sklepi in tedanja ozka dvonadstropna hiša se je razširila proti cerkvi. Prizidek so zgradili kar najlepše. Zadnje stene prvotnega poslopja so prilagodili novemu delu in oba izoblikovali v lepo celoto. V pritličju novega dela so naredili dvorano z odrom, ki je sicer nizka, a drugače okusna in prostorna. Tukaj je bila že marsikatera prireditev vzgojnega in dobrodelnega značaja. Vsako takšno prireditev je občinstvo zelo rado obiskovalo. Sicer pa bi bilo dobro, če bi se zanimanje še bolj poživilo, saj bo vodstvo tudi v bodoče poskrbelo za dobre sporede. V prvem nadstropju so obednice in nekaj stanovanjskih in drugih sob, v drugem pa so spalnice za dečke, spalnica za deklice, bolniška soba in nekaj drugih prostorov. Notranjost je zračna, lepo sončna, vzorno čista in urejena. Leta 1934 je sirotišnica imela v oskrbi 70 otrok. Ker pa so nastale gotove težave, so po končanem 14. letu nekaj otrok odpustili, na njihovo mesto pa zlasti letos ni bilo moči sprejeti polnega števila otrok, ker zaradi nastalih gospodarskih težav ljudje ne morejo tako izdatno podpirati zavoda niti z denarjem niti z živili in drugimi potrebščinami. Sedaj preskrbuje zavod skupno 32 otrok, še letos pa jih kljub vsemu mislijo sprejeti toliko, da bo skupno število dečkov in deklic 50. Sirotišnica upa, da bo tudi v sedanjih težkih časih naletela povsod na razumevanje za delo zavoda in za otroke. V sedanje prostore bi bilo možno sprejeti tudi do 60 deklic in 25 dečkov, toda za zdaj še ne. Treba pa bo stavbo tudi nekoliko popraviti.

Valantova gostilna s posebno sobo

Že na Glavnem trgu je stala Valantova gostilna (v njej je danes sladoledar). Gostilna je imela »extra Zimmer«, spredaj je bil letni vrt, od zadaj pa je bila posojilnica. H gostilni je spadala hiša, v kateri je danes frizerstvo. Lastnica trgovine višje od Valantove gostilne je bila družina Ivana Smeha, okrajnega tajnika občine Slovenska Bistrica. Ena hči se je poročila s Pemičem, ki je imel trgovino, druga pa z Ivanom Čarom, očetom častnega občana Slovenske Bistrice dr. Janka Čara.
Sosednja hiša je bila last dveh žensk, ki sta se pisali Curcini. V pritličju je bila gostilna s »šnopspudlom« (pod pultom so na črno prodajali žganje). Gostilna, v kateri so se zbirali člani društva pipcev (imeli so majhne nože), je kasneje prešla v last Tomažičev, ki so imeli kleparsko delavnico. Za hišo so imeli spravljen voziček za boben, ki ga je vlekla konjska vprega.