Balkan ponuja nadvse atraktivne zgodbe na meji verjetnega in ena od teh je tudi zgodba srbskega košarkarja Nikole Jokića. Ta nam je še bližje, ker je njegov klubski soigralec Koprčan Vlatko Čančar. Oba sta z Denverjem postala prvaka v najbogatejši in najmočnejši košarkarski ligi na svetu. V družbi hčerke Ognjene je Jokić prevzel nagrado najkoristnejšega igralca (MVP) finala s povprečjem 30,2 točke, 14 skokov, 7,2 podaje in 1,4 ukradene žoge. Osemindvajsetletnik je že prej imel v zbirki dva naslova MVP rednega dela lige NBA.
Bi šel kdo na basket?
Liga NBA šteje 30 klubov, Denver Nuggets pa je 28. klub v zgodovini lige, ki je od leta 1947 do danes osvojil naslov prvaka. Ob ustanovitvi leta 1946 se je tekmovanje imenovalo BAA, od leta 1949 pa je NBA. Nekaterih franšiz z naslovi že zdavnaj ni več - eni so zamenjali imena, drugi so se preselili, nekaterih pa preprosto ni več. Na primer - prvi prvaki BAA Philadelphia Warriors so preselili franšizo v San Francisco (Warriors), slednji pa so leta 1971 postali Golden State Warriors, kar so še danes, in prevzeli tudi oba predhodna naslova iz let 1947 in 1956. Skupaj jih imajo sedem.
Od raket do zlatih zrn
Tudi Denver je šel skozi spremembo imena. Nekoč je nosil ime Denver Rockets, vendar pa v ligi NBA ne moreta biti moštvi z enakima imenoma (raketno ime ima že Huston), zato so se sredi 70. let, še pred pridružitvijo ligi NBA, preimenovali. Sedanje ime ima simboličen pomen in je povezano z obdobjem zlate mrzlice v hribovjih Kolorada, od tod vzdevek zlata zrna. Ta se do letos niso posebej bleščala, saj denverska franšiza v ligi NBA nikoli ni bila posebej v ospredju, le štirikrat se je od leta 1977 do lani prebila v konferenčni finale, petič pa jim je uspel preboj v finale lige in naslov prvaka.
Pri trinajstih je za dve leti zapustil košarko in se začel ukvarjati s kasaštvom
O 28-letnem Nikoli Jokiću bodo morda kdaj posneli film. Že zaradi tistega zapisa debelušnega mladeniča leta 2011 na facebook profilu: "Bi šel kdo na basket?" in zgodbe, ki je sledila. Pri 13 letih je zapustil košarko, se začel ukvarjati s kasaštvom, ki je njegov najpriljubljenejši šport, pred košarko. Dve leti kasneje, ko se je vrnil h košarki v Vojvodini, zagotovo nihče ni pomislil, da je pred njim vrhunska kariera. Sam je dejal, da je bil obupen in da je spil tri litre kokakole na dan.
Velik talent, grozna postava
Kljub temu je pristal pri mladinskem moštvu takratne Mega Vizure, jadranskega ligaša, ki je v lasti najbolj znanega in verjetno najbolj vplivnega košarkarskega menedžerja na Balkanu (in širše) Miška Ražnatovića. Nikoli ni dobil povabila v katerokoli od mlajših srbskih reprezentančnih selekcij, zanj nista pokazala niti trohice zanimanja Crvena zvezda ali Partizan. Nihče razen Ražnatovića, če ga je že pripeljal v svoje moštvo, ni razmišljal, da bi Nikola lahko postal dober igralec. "Velik talent, grozna postava," je ob njegovi polnoletnosti v svoj zvezek zapisal Ražnatović. Po podpisu pogodbe mu je za vsako dobro odigrano tekmo obljubil škatlo čokoladnih piškotov.
Takrat na dveh tekmah zapored ni igral zaradi poškodbe zapestja. Razlog? Bizaren, a najbolj preprosto razkrije njegov značaj. Na klubskem dogodku je otrokom podpisal več kot 300 avtogramov in zapestje je oteklo. "Otrok ne morem pustiti razočaranih," je dejal. Nesebičnost gre običajno skupaj z vrhunsko kariero v krutem profesionalizmu. Pri njem to ni držalo. Njegovi prednosti sta bili višina 211 centimetrov in izjemen talent z odličnim pregledom igre, vse ostalo je bila katastrofa.
Za resno igranje košarke ni kazal nobenega zanimanja, vse skupaj se mu je zdela le zabava. Pri 19 letih se je začel uveljavljati v jadranski ligi, opazila ga je Barcelona in ga povabila na preizkus. A katalonske prestolnice ni videl, saj je naslednji tekmi odigral tako slabo, da so povabilo umaknili. In odprli vrata skavtom ekipe Denver Nuggets.
Med naborom je spal
Na naboru lige NBA leta 2014 je bil številka 41. Eden od obeh starejših bratov in še večji hrust, Nemanja, je v New Yorku odpiral penino, medtem ko je Nikola tisto noč doma trdno spal. Njegovega izbora niso videli niti ameriški TV-gledalci, ker so takrat med prenosom, kot se rado zgodi za številke daleč od najboljših, predvajali reklame.
V Denverju se je pred osmimi leti pojavil z 22 odstotki telesne maščobe in najmanj 15 kilogrami preveč. Na prvi večerji z vodstvom kluba je sam pojedel banjo sladoleda. Sledil je ukrep: prepoved sladkarij in gaziranih pijač. V pol leta je izgubil 19 kilogramov.
Že kmalu se je izkazalo, da je Denver zadel v polno. Skupaj z "bosansko zverjo" Jusufom Nurkićem (16 izbor na draftu za Chicago, ki ga je Denver še isto noč dobil v izmenjavi igralcev, v nasprotno smer je med drugim šel zlati slovenski reprezentant Anthony Randolph) sta tvorila orjaški centrski par. Kmalu je Jokić postal nosilec igre, saj ni bilo igralca njegove višine, ki bi z lahkoto dosegal 20 točk in več, vmes pobral deset skokov in razdelil še vsaj toliko podaj, ki so se končale s košem. Prepoznali so ga za ključnega igralca franšize. Dobil je svoje trenerje, predvsem kondicijskega, da so ga spravili v red. Od povprečne ekipe je z Jokićem in drugim nosilcem ekipe, branilcem Jammalom Murayem (vzeli so ga leta 2016), Denver postal ena najboljših ekip zahodne konference. V Jokićevi ameriški zgodbi o uspehu je imel veliko vlogo nekdanji odlični litovski igralec Arturas Karnišovas. Pri Denverju je v vlogi pomočnika generalnega menedžerja vztrajal, da klub pripelje oba igralca.
Po odlični predstavi v končnici proti Portlandu je novinar Jokića vprašal: "Kako ste se pripravili na to pomembno tekmo?" Odgovor je bil: "Jedel sem, gledal TV-oddaje, spet sem jedel, potem pa spal." Ena od njegovih globljih misli je: "Edine mišice, ki so potrebne za igranje košarke, so možgani."
Pri 27 letih je preteklo poletje podpisal 272-milijonsko petletno pogodbo. Zvečer jo je proslavil in odpeljal 30 prijateljev v neko gostilno zraven Somborja, kjer so slečeni do pasu plesali okrog ognja in pili rakijo, ki jo je neki italijanski portal v šali označil za mešanico med šnopsom in dizlom.
Konec sezone 2021/22 je prejel drugi naziv MVP rednega dela lige NBA. Takrat je bil že doma. V televizijski povezavi z ZDA je sedel za plastično mizo v hlevu, za njim je bil v kadru njegov konj. Najraje je doma, daleč od medijskega blišča in pompa, in še najraje obiskuje kasaške dirke. Doma vedno igra na igrišču blizu hiše. "To je stvar, ki jo v življenju najraje počnem. Več mi pomeni kot igranje v ligi NBA." Tudi te dni bi rad že odšel domov in se izognil proslavljanju šampionskega prstana v Denverju.
Primerjave z Dončićem
Če kaj, mu v Srbiji zamerijo slabo odzivnost na reprezentančne akcije. Lani je sodeloval na Eurobasketu, za zdaj pa kaže, da ga nič ne mika igrati na avgustovskem svetovnem prvenstvu. V tem ga radi primerjajo z našim Luko Dončićem, ki se redno odziva igranju za izbrano vrsto. Očitajo mu pomanjkanje patriotizma. Jokić je bil letos MVP-finala lige NBA, mimo vseh napovedi. Prav tako so v prazno zvenele napovedi direktorjev klubov o MVP rednega dela sezone. Skoraj polovica direktorjev klubov lige NBA je na tem mestu videla Dončića, v resnici pa je to postal Joel Embiid (Philadelphia 76ers).
Nikola Jokić je tri sezone verjetno najboljši košarkar na svetu in igralec, ki je zaradi tehničnih značilnosti, vizije igre, inteligence, talenta, racionalne uporabe telesa, hitrosti razmišljanja posebnež. In tudi je, saj ne uporablja družbenih omrežij, ker "so zgolj izguba časa", ne mara formalizma, hitro obrne smer pogovora, ko se govori o njegovih uspehih, in beži od slave. Igra in se zabava.
Vlatko Čančar ni le Jokićev prijatelj
Slovenija je, zahvaljujoč Koprčanu Vlatku Čančarju, dobila četrtega košarkarja, ki se lahko ponaša s šampionskim prstanom, ki ga dobijo vsi člani zmagovite ekipe. Skupaj je v Slovenijo romalo šest prstanov, saj sta ga Beno Udrih in Saša Vujačić osvojila po dvakrat, Rašo Nesterović pa enkrat. Za Čančarja se je v preteklosti govorilo, da ostaja v moštvu zaradi prijateljstva z Jokićem, a je ta sezona, v kateri je Vlatko igral bistveno več kot prve tri, to demantirala. "Sovražim, ko ga ljudje in mediji omenjajo zgolj kot mojega velikega prijatelja. Mislim, da je to znak velikega nespoštovanja. Vlatko že od prvega dne v Denverju ves čas trdo dela. Je tip košarkarja, ki ustreza vsaki ekipi," je letos dejal Jokić.
