Kaj je tisto, zaradi česar ženska velja za lepo?

Pogled v tri ključne knjige iz 19. stoletja, ki se ukvarjajo z lepoto, razkrije številne vplivne ideje. Mnoge so uporabne še danes, spet druge je povozil čas.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ideal lepote se spreminja skozi čas, kot se spreminjajo ljudje.
Profimedia

V 19. stoletju se je nekaj mislecev odločilo preučiti, kaj natanko je tisto, zaradi česar ženska velja za lepo. Ženske revije, nova vrsta množičnih medijev, so začele promovirati pravi način vedenja, naravnanosti in dnevne rutine, ki naj bi prispevale k zagotavljanju in ohranjanju lepote. Sama lepota je veljala za opredeljivo, tako kot rastlinska ali živalska vrsta. Postopoma je večjo veljavo dobilo tudi mnenje zdravnikov, predvsem zaradi njihovega poznavanja medicine in anatomije ter vse bolj razširjenega povezovanja lepote z zdravjem. Pogled v tri ključne knjige, ki se ukvarjajo samo z lepoto, razkrije številne vplivne ideje. Med njimi so klasifikacija različnih tipov lepote, dojemanje naravne lepote kot večvredne v primerjavi z umetno in na koncu še sprejemanje lepote kot nečesa, za kar naj bi si s pomočjo dnevne negovalne rutine prizadevala vsaka ženska.

V 19. stoletju se je nekaj mislecev odločilo preučiti, kaj natanko je tisto, zaradi česar ženska velja za lepo. Ženske revije, nova vrsta množičnih medijev, so začele promovirati pravi način vedenja, naravnanosti in dnevne rutine, ki naj bi prispevale k zagotavljanju in ohranjanju lepote. Sama lepota je veljala za opredeljivo, tako kot rastlinska ali živalska vrsta. Postopoma je večjo veljavo dobilo tudi mnenje zdravnikov, predvsem zaradi njihovega poznavanja medicine in anatomije ter vse bolj razširjenega povezovanja lepote z zdravjem. Pogled v tri ključne knjige, ki se ukvarjajo samo z lepoto, razkrije številne vplivne ideje. Med njimi so klasifikacija različnih tipov lepote, dojemanje naravne lepote kot večvredne v primerjavi z umetno in na koncu še sprejemanje lepote kot nečesa, za kar naj bi si s pomočjo dnevne negovalne rutine prizadevala vsaka ženska.

Klasifikacija tipov lepote

Klasifikacija tipov lepote

Škotski fiziolog Alexander Walker je napisal tri knjige, v katerih je glavna tema ženska lepota. V prvi, ta nosi naslov Lepota - ilustrirana z analizo in klasifikacijo lepote pri ženskah, se Walker ukvarja s predpostavko, da ženske svojo lepoto uporabljajo predvsem zato, da si zagotovijo pozornost moških. Walker domneva, da imajo moški v nasprotju z ženskami posebno moč, da si lahko izbirajo spolne partnerice, zato nosijo tudi glavno odgovornost za "izboljšanje vrste".

Škotski fiziolog Alexander Walker je napisal tri knjige, v katerih je glavna tema ženska lepota. V prvi, ta nosi naslov Lepota - ilustrirana z analizo in klasifikacijo lepote pri ženskah, se Walker ukvarja s predpostavko, da ženske svojo lepoto uporabljajo predvsem zato, da si zagotovijo pozornost moških. Walker domneva, da imajo moški v nasprotju z ženskami posebno moč, da si lahko izbirajo spolne partnerice, zato nosijo tudi glavno odgovornost za "izboljšanje vrste".

Videz ženske sploh ni nepomembna tema, saj je ena od njegovih ključnih funkcij, da signalizira plodnost. Povezujejo ga z razvojem človeštva. Walker je opredelil tri tipe ženske lepote: gibalna, nutritivna in mentalna. Ti tipi izvirajo iz anatomije, saj je vsak od njih povezan z enim od telesnih sistemov.

Videz ženske sploh ni nepomembna tema, saj je ena od njegovih ključnih funkcij, da signalizira plodnost. Povezujejo ga z razvojem človeštva. Walker je opredelil tri tipe ženske lepote: gibalna, nutritivna in mentalna. Ti tipi izvirajo iz anatomije, saj je vsak od njih povezan z enim od telesnih sistemov.

Gibalni ali mehanski sistem je visoko razvit pri ženskah s pravilno oblikovanim in lepim telesom. Nutritivna lepota se izrazi pri tistih z mehkimi, bujnimi oblinami. Dobro razvit mentalni sistem in inteligenca pa sta značilna za ženske, ki izstopajo s svojo intelektualnostjo in milino.

Gibalni ali mehanski sistem je visoko razvit pri ženskah s pravilno oblikovanim in lepim telesom. Nutritivna lepota se izrazi pri tistih z mehkimi, bujnimi oblinami. Dobro razvit mentalni sistem in inteligenca pa sta značilna za ženske, ki izstopajo s svojo intelektualnostjo in milino.

Walkerjev ideal je mentalna ali miselna lepota. Mentalno lepa ženska ima sicer manj poudarjene prsi in druge telesne obline, vendar občudovanja vredne notranje lastnosti, ki jih je mogoče razbrati v njenih izredno prodornih očeh. Inteligenca je za Walkerja sicer rezervirana za moške. Walkerjeva idealna mentalna lepota v bistvu najbolj ustreza njegovi predstavi o moškem - v nasprotju z gibalno lepoto (povezano z nižjimi razredi) in nutritivno lepoto (katere glavni namen je rojevanje otrok).

Walkerjev ideal je mentalna ali miselna lepota. Mentalno lepa ženska ima sicer manj poudarjene prsi in druge telesne obline, vendar občudovanja vredne notranje lastnosti, ki jih je mogoče razbrati v njenih izredno prodornih očeh. Inteligenca je za Walkerja sicer rezervirana za moške. Walkerjeva idealna mentalna lepota v bistvu najbolj ustreza njegovi predstavi o moškem - v nasprotju z gibalno lepoto (povezano z nižjimi razredi) in nutritivno lepoto (katere glavni namen je rojevanje otrok).

Čvrste in prožne prsi

Čvrste in prožne prsi

Daniel Garrison Brinton je bil vojaški kirurg med ameriško državljansko vojno. Pozneje je delal kot profesor etnologije in arheologije ter urejal revijo The Medical and Surgical Reporter. Leta 1870 je skupaj z urednikom medicinske rubrike Georgom Henryjem Napheysom napisal in izdal knjigo z naslovom Osebna lepota: kako jo negovati in ohraniti v skladu z zakonitostmi zdravja. V njej predlagata idealne proporce obraza in drugih značilnih delov ženskega telesa. Prsi so po njunem mnenju ključne za lepoto. Za avtorja so idealne "mladostne prsi, ki so napete, čvrste in okrogle". Hkrati navajata, kakšna naj bi bila razdalja med bradavicama, ključnico in tudi med samima dojkama.

Daniel Garrison Brinton je bil vojaški kirurg med ameriško državljansko vojno. Pozneje je delal kot profesor etnologije in arheologije ter urejal revijo The Medical and Surgical Reporter. Leta 1870 je skupaj z urednikom medicinske rubrike Georgom Henryjem Napheysom napisal in izdal knjigo z naslovom Osebna lepota: kako jo negovati in ohraniti v skladu z zakonitostmi zdravja. V njej predlagata idealne proporce obraza in drugih značilnih delov ženskega telesa. Prsi so po njunem mnenju ključne za lepoto. Za avtorja so idealne "mladostne prsi, ki so napete, čvrste in okrogle". Hkrati navajata, kakšna naj bi bila razdalja med bradavicama, ključnico in tudi med samima dojkama.

Brinton in Napheys trdita, da imajo le redke Evropejke in Američanke prsi, ki so v skladu s temi proporci, kar je posledica "umetnega načina življenja", ki je prevladal na obeh celinah. Prepričana sta celo, da takih prsi v Ameriki nima nobena ženska, z izjemo kakšnega čilega podeželskega dekleta, ki odrašča v sozvočju z naravo, daleč stran od vsega umetnega. Menita, da vse umetne lepotilne metode naravno lepoto pogosteje pokvarijo kot poudarijo.

Brinton in Napheys trdita, da imajo le redke Evropejke in Američanke prsi, ki so v skladu s temi proporci, kar je posledica "umetnega načina življenja", ki je prevladal na obeh celinah. Prepričana sta celo, da takih prsi v Ameriki nima nobena ženska, z izjemo kakšnega čilega podeželskega dekleta, ki odrašča v sozvočju z naravo, daleč stran od vsega umetnega. Menita, da vse umetne lepotilne metode naravno lepoto pogosteje pokvarijo kot poudarijo.

V knjigi promovirata posebno napravo, s katero naj bi bilo mogoče prsi preoblikovati na naraven način. Po opisu je podobna črpalkam za povečanje prsi, kakršne so v trgovinah na voljo tudi danes kot alternativa kirurškemu povečanju prsi. Na podlagi trditve, da je mogoče s to napravo dojkam v veliki meri povrniti njihovo obliko, velikost in funkcijo, lahko sklepamo, da imata v mislih dojke, ki zaradi dojenja niso več tako polne in simetrične. Ni pa jasno, kako lahko ta naprava polepša dojke in jih hkrati pripravi na to, da bodo bolje opravljale svojo funkcijo (zmožnost dojenja).

V knjigi promovirata posebno napravo, s katero naj bi bilo mogoče prsi preoblikovati na naraven način. Po opisu je podobna črpalkam za povečanje prsi, kakršne so v trgovinah na voljo tudi danes kot alternativa kirurškemu povečanju prsi. Na podlagi trditve, da je mogoče s to napravo dojkam v veliki meri povrniti njihovo obliko, velikost in funkcijo, lahko sklepamo, da imata v mislih dojke, ki zaradi dojenja niso več tako polne in simetrične. Ni pa jasno, kako lahko ta naprava polepša dojke in jih hkrati pripravi na to, da bodo bolje opravljale svojo funkcijo (zmožnost dojenja).

Poudarjanje pomena zdravja prispeva k vse pogostejšemu osredotočanju na to, kako ženske uničijo svojo naravno lepoto z oblačili, kozmetiko in določenimi načini telesne vadbe. Poseben poudarek v tej knjigi velja nošenju podvezic pod koleni, kar je po mnenju avtorjev razlog, da so "lepe noge pri ameriških ženskah redkost oziroma skorajda niso možne". Tesni korzeti, močno našminkane ustnice in beli pudri za obraz niso deležni odobravanja predvsem zaradi njihovih morebitnih škodljivih učinkov za zdravje. Toda kot zdravnika sta Brinton in Napheys sprejemala zgodnje manifestacije kozmetične kirurgije, kot je na primer odstranitev odvečne kože na vekah. Ključno vprašanje, povezano s sprejemanjem uporabe kozmetike, se glasi, ali je njen rezultat neopazen oziroma ali lahko z njo dosežemo naravni videz. Sami lepotni pripomočki, denimo umetni nohti ali trepalnice, ne veljajo za neokusne, če so videti naravno, toda če ženska z njimi pretirava, lahko izzove zgražanje. Nošenje lasulje, denimo, je zanju sprejemljivo, če ta ustreza starosti in videzu ženske. Nasprotno pa je zelo neokusno, če si ženska na glavo nadene lasuljo s preveč mladostno pričesko, ki nikakor ne sodi ne k njenemu obrazu ne k telesu.

Poudarjanje pomena zdravja prispeva k vse pogostejšemu osredotočanju na to, kako ženske uničijo svojo naravno lepoto z oblačili, kozmetiko in določenimi načini telesne vadbe. Poseben poudarek v tej knjigi velja nošenju podvezic pod koleni, kar je po mnenju avtorjev razlog, da so "lepe noge pri ameriških ženskah redkost oziroma skorajda niso možne". Tesni korzeti, močno našminkane ustnice in beli pudri za obraz niso deležni odobravanja predvsem zaradi njihovih morebitnih škodljivih učinkov za zdravje. Toda kot zdravnika sta Brinton in Napheys sprejemala zgodnje manifestacije kozmetične kirurgije, kot je na primer odstranitev odvečne kože na vekah. Ključno vprašanje, povezano s sprejemanjem uporabe kozmetike, se glasi, ali je njen rezultat neopazen oziroma ali lahko z njo dosežemo naravni videz. Sami lepotni pripomočki, denimo umetni nohti ali trepalnice, ne veljajo za neokusne, če so videti naravno, toda če ženska z njimi pretirava, lahko izzove zgražanje. Nošenje lasulje, denimo, je zanju sprejemljivo, če ta ustreza starosti in videzu ženske. Nasprotno pa je zelo neokusno, če si ženska na glavo nadene lasuljo s preveč mladostno pričesko, ki nikakor ne sodi ne k njenemu obrazu ne k telesu.

Avtorja knjige Osebna lepota se osredotočata na preventivne ukrepe, s katerimi je mogoče z leti ohranjati lepoto in upočasniti pojav vidnih znakov staranja, namesto da čakamo, da se napake in pomanjkljivosti pojavijo ter jih nato poskusimo odpraviti. V knjigi skleneta, da ženska ne bo potrebovala veliko škodljivih kozmetičnih pripomočkov, vključno z ličili, če bo upoštevala vse priporočene ukrepe. Takemu razumevanju uporabe kozmetike so začele konec 19. stoletja postopoma oporekati same ženske.

Avtorja knjige Osebna lepota se osredotočata na preventivne ukrepe, s katerimi je mogoče z leti ohranjati lepoto in upočasniti pojav vidnih znakov staranja, namesto da čakamo, da se napake in pomanjkljivosti pojavijo ter jih nato poskusimo odpraviti. V knjigi skleneta, da ženska ne bo potrebovala veliko škodljivih kozmetičnih pripomočkov, vključno z ličili, če bo upoštevala vse priporočene ukrepe. Takemu razumevanju uporabe kozmetike so začele konec 19. stoletja postopoma oporekati same ženske.

Umetnost lepote, kot jo vidi ženska

Umetnost lepote, kot jo vidi ženska

Eliza Haweis je v britanskih revijah napisala celo vrsto člankov o dekoraciji in stilskem okrasju za dom in telo. Izdala je tudi več knjig, med katerimi je prvo, ta je izšla leta 1878, naslovila The Art of Beauty (Umetnost lepote). Knjiga temelji na predpostavki, da sta lepota ter krašenje oziroma lepšanje obraza in telesa največjega pomena za ženske. Mnogi lepotni priročniki so vsebovali svarila pred spreminjanjem obraza ali telesa na načine, ki nimajo nič opraviti z zdravjem ali higieno. Akademičarka Sarah Lennox pojasnjuje, da so take prakse veljale za sporne, njihov namen naj bi bil prikrivanje notranje resnice. Haweisova je mlade ženske spodbujala, naj le poudarjajo svojo lepoto, medtem ko je starejšim svetovala, naj še naprej uporabljajo različne metode, s katerimi lahko prikrijejo bledenje svoje lepote.

Eliza Haweis je v britanskih revijah napisala celo vrsto člankov o dekoraciji in stilskem okrasju za dom in telo. Izdala je tudi več knjig, med katerimi je prvo, ta je izšla leta 1878, naslovila The Art of Beauty (Umetnost lepote). Knjiga temelji na predpostavki, da sta lepota ter krašenje oziroma lepšanje obraza in telesa največjega pomena za ženske. Mnogi lepotni priročniki so vsebovali svarila pred spreminjanjem obraza ali telesa na načine, ki nimajo nič opraviti z zdravjem ali higieno. Akademičarka Sarah Lennox pojasnjuje, da so take prakse veljale za sporne, njihov namen naj bi bil prikrivanje notranje resnice. Haweisova je mlade ženske spodbujala, naj le poudarjajo svojo lepoto, medtem ko je starejšim svetovala, naj še naprej uporabljajo različne metode, s katerimi lahko prikrijejo bledenje svoje lepote.

Kozmetika lahko prikrije nepravilnosti na koži in polepša obraz.
Profimedia

Metode, ki jih je zagovarjala Haweisova, so pravzaprav tiste, ki prevladujejo v ženskih revijah in lepotnih priročnikih. Ti so podpirali "naravno" lepoto in odsvetovali vse lepotne posege, po katerih se pri ženski vidi, da jih je opravila. Cilj raznih kozmetičnih posegov namreč ni popolno preoblikovanje telesa, ampak poudarjanje oziroma ohranjanje telesnih značilnosti, kakršne naj bi bile, in zmerno prikrivanje pomanjkljivosti. Toda Haweisova je v primerjavi z drugimi lepotnimi svetovalci svojega časa šla še dlje. V nasprotju z moškimi avtorji ni nasprotovala uporabi kozmetike. Zagovarjala je njeno uporabo za prikrivanje nepravilnosti na koži ali za lepšanje obraza, hkrati je odobravala podlaganje oblek, prebadanje ušes ali kozmetične zobozdravstvene postopke. Haweisova je uporabo kozmetike in drugih metod za izboljšanje videza podpirala tudi zato, ker je opazila, da "so grdi ljudje drugače obravnavani". Za Alexandra Walkerja je bila lepota znak višje inteligence. V mnogih publikacijah iz tistega časa so bila objavljena podobna razmišljanja, in sicer ta, da se nesramni in zlobni posamezniki grdo postarajo. Toda Haweisova je bila prepričana, da prav grdota negativno vpliva na človekov značaj. Menila je, da so grde ženske čemerne ravno zato, ker so grde. Grdota je po njenem mnenju za ženske ovira in breme, zato jih je tudi pozivala, naj si prizadevajo izboljšati svoj videz.

Metode, ki jih je zagovarjala Haweisova, so pravzaprav tiste, ki prevladujejo v ženskih revijah in lepotnih priročnikih. Ti so podpirali "naravno" lepoto in odsvetovali vse lepotne posege, po katerih se pri ženski vidi, da jih je opravila. Cilj raznih kozmetičnih posegov namreč ni popolno preoblikovanje telesa, ampak poudarjanje oziroma ohranjanje telesnih značilnosti, kakršne naj bi bile, in zmerno prikrivanje pomanjkljivosti. Toda Haweisova je v primerjavi z drugimi lepotnimi svetovalci svojega časa šla še dlje. V nasprotju z moškimi avtorji ni nasprotovala uporabi kozmetike. Zagovarjala je njeno uporabo za prikrivanje nepravilnosti na koži ali za lepšanje obraza, hkrati je odobravala podlaganje oblek, prebadanje ušes ali kozmetične zobozdravstvene postopke. Haweisova je uporabo kozmetike in drugih metod za izboljšanje videza podpirala tudi zato, ker je opazila, da "so grdi ljudje drugače obravnavani". Za Alexandra Walkerja je bila lepota znak višje inteligence. V mnogih publikacijah iz tistega časa so bila objavljena podobna razmišljanja, in sicer ta, da se nesramni in zlobni posamezniki grdo postarajo. Toda Haweisova je bila prepričana, da prav grdota negativno vpliva na človekov značaj. Menila je, da so grde ženske čemerne ravno zato, ker so grde. Grdota je po njenem mnenju za ženske ovira in breme, zato jih je tudi pozivala, naj si prizadevajo izboljšati svoj videz.

Avtorica prispevka Michelle Smith je predavateljica literarnih študij na Univerzi Monash.

Avtorica prispevka Michelle Smith je predavateljica literarnih študij na Univerzi Monash.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta