Kako bi se morali z otroki pogovarjati o demenci in kaj želijo pravzaprav vedeti o tej bolezni?

1. Povejte jim vso resnico o bolezni. Otroci si želijo, da so odrasli do njih popolnoma odprti in odkriti glede demence. Neki desetletnik je denimo dejal: "Ni dobro, da ti rečejo, da bo vse v redu. To sovražim, resnično sovražim. Bolje je, da nekomu odkrito poveste, da njegova babica nikoli več ne bo v redu." Otroku bi morali naravnost povedati, da za demenco nimamo zdravila in da se bo zdravstveno stanje prizadetega človeka sčasoma samo še poslabšalo. To utegne otroka sicer vznemiriti, toda pomembno je, da si pridobite njegovo zaupanje. Če niste prepričani, koliko mu lahko poveste, naj vam otrok sam postavlja vprašanja, naj vam sam pove, kaj bi rad vedel. Tako boste lahko tudi ocenili, koliko otrok že pozna bolezen in kako jo razume.

2. Otroka večkrat spomnite, da je bolni svojec še vedno isti človek. Občasno otroka spomnite, da je njegov dedek še vedno njegov dedek, njegova mama pa njegova mama. Neka 12-letna deklica je povedala: "Pomembno je, da veš, da se nekje globoko v tem človeku še vedno skriva tisti isti človek, ki si ga poznal prej. Da to ni samo neka naključna oseba, ki je pač zbolela za to boleznijo. Zate je ta človek še vedno poseben." Otroci, katerih bližnji so zboleli za demenco, so spremembe pri teh ljudeh lažje razumeli, če jim je bilo pojasnjeno, da ti za demenco niso zboleli po lastni krivdi in da pravzaprav ne morejo nadzirati, kaj počnejo, oziroma da se tega sploh ne zavedajo.

3. Pripravite otroka na spremembe. Starši so spregovorili o tem, da je demenca zelo nepredvidljiva in da so bili njihovi otroci zaradi tega precej zmedeni. Otroci pa so povedali, da so se ob nenehnem spreminjanju vedenja človeka z demenco pogosto spraševali, ali se ta človek morda ne pretvarja. Demenca se pri vsakem človeku kaže drugače. To moramo otroku povedati in se z njim pogovoriti o spremembah vedenja, ki se lahko pojavijo pri obolelih. Otroci so povedali, da so pri svojih bližnjih težje razumeli spremembe osebnosti in razpoloženja kot pa samo izgubo spomina. Ljudje se pogosto bojimo neznanega, zato svojega otroka ves čas informirajte, saj boste s tem zmanjšali strah, ki se lahko pri njem pojavi zaradi bolezni bližnjega človeka.

4. Miselne aktivnost, ki jih lahko otroci izvajajo z bolnim svojcem. Strah pred ljudmi z demenco ali nerodno vedenje do njih je lahko tudi posledica tega, da otroci pravzaprav ne vedo, kako naj se obnašajo. Otroci lahko z dementnim svojcem na primer poslušajo glasbo, brskajo po starih fotografijah, gledajo video posnetke po televiziji ali tablici, igrajo igrice ali skupaj z njim kaj izdelujejo. Tako bodo čas z bolnim človekom preživeli na zabaven in vesel način. Starši naj otroku pojasnijo, da je zelo pomembno, da so do bolnega prijazni in mu večkrat povedo, kako radi ga imajo. Otroku naj dajo tudi vedeti, da človek ne potrebuje dobrega spomina, da se lahko zabava.

5. Poiščite pozitivne stvari. Otroci z bolnimi svojci so navedli nekaj čudovitih pozitivnih stvari, med drugim to, da se jim zdijo ljudje z demenco kul, ker so neobičajni. Všeč jim je bilo, da so tako drugačni. Skupaj z otroki poiščite in delite pozitivne stvari. Obujajte spomine na dobre čase. Z otrokom denimo poglejte fotografije z veselih dogodkov, na katerih je skupaj z bolnim človekom.