Kako razjeziš Križaja

Borut Planinšič ml.
09.12.2018 06:03

Preden sem prišel do gavrilovića, je odložil.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Boris Vugrinec

Berem, da je Bojan Križaj svoje trofeje in druge spomine podaril muzeju, da bodo končno na ogled vsem. Malo pozno je, se bojim. Dandanes mladi ne vedo več zanj, sem preveril. Pa ne zgolj zato, ker je minilo že trideset let, odkar je nehal smučati. Še Ingemar Stenmark, skandinavski kos ledu nepremičnih obraznih mišic, je v primerjavi z njim zabavljač, štoser. Nazadnje sem za švedskega superjunaka slišal, ko je plesal v televizijskem šovu in menda osupnil z gibi. Naš zadržani ponos iz sebe ni znal, no, ni hotel narediti tržne znamke, kakršne so sodobni športniki, ki nam nonstop skačejo s panojev ob cesti in iz televizijskih ekranov.
Začuda pa je, ne da bi si tega zares želel, med manj mladimi ob vseh matejah in tinah, ob vseh petrovičih in koširjih ostal maskota št. 1 slovenskega smučanja. Spomin na mladost, na nedeljsko jutranjo kavč tradicijo: kos kruha z gavrilovićem in šnito kumarice, na startu Križaj, na televiziji pa spet motnje in prekleta leteča slika. Njegove slalomske drame, ko je šlo koleno, one, ko se je, kako nezaslišano, preizkusil še v smuku, so bile še bolj pristne in še bolj živce trgajoče kot v sodobnih zimah spektakel Umri pokončno. Z vsemi deli skupaj.
Nedelje z našim Bojanom so ostale mit, čeprav smo sčasoma začeli preklapljati drugam. Saj je prišla zaslužena kazen za to, da je smučanje za vekomaj ostalo le nekaj za na kavč. To opazim vsakič, ko pride bela sezona. Te dni se okoli mene menijo o vezeh, o sejmih rabljenih smuči, o saalbachih in dolomitih, stave padajo, ali tista kišta pod Pohorjem sneg dela sama ali zgolj vodo hladi. Jaz samo poslušam, ne da bi se sploh skušal delati pametnega. Pustimo zdaj hrbet pa to, da je skijanje drag štos, in podobne bedne izgovore, je pač treba priznati, da sem iz dolge rodbine onih, ki jim je smučanje le romantičen spomin. Boleč spomin na čase, ko so nas s šolskih tečajev vozili k zdravniku, zavitih kolen in z buškami od sidra, ki ti je treščilo v glavo. Zadnje, kar si slišal, preden se ti je stemnilo pred očmi in si omahnil v sneg, je bilo kričanje žičničarja, da se že umakni, saj zadržuješ vrsto. Ah, stari dobri časi.
Ljubezen do našega brega smo pozneje raje kazali drugače. Šli pod Pohorje na skoraj vse Zlate lisice in na kup koncertov. A ker pravi lokalpatriot poleti teče gor in na vrhu stisne selfija za družabna omrežja, pozimi pa maha z letno karto in brani Pohorje pred snobi, ki hvalijo Krvavec in Avstrijo, smo doma udarili po mizi. Dajmo vsaj froce na skije, smo si rekli, zakaj bi jih omejevali s starševskimi spomini, naj se vsaj oni razletijo v smučariji. Toda ta mladina ... En se je razletel po pohorski goši, da smo ga iskali med drevjem, drugega je takoj potegnilo v deskanje, tretja je svojo minitekmo s čisto pravimi vratci sicer zvozila do konca in čakala na pokalček. Potem pa se je začelo. S kepo v glavo.
Nek malček jo je zalučal maskoti, ogromni Zlati lisici. Drugi neotesani tečajnik je, podžgan s pogumom prvega, lisico brcnil. Ojunačila sta se še dva, in preden si rekel vmesni čas, je kup otrok udrihalo po plišasti živali, v kateri se je skrival tip očitno jeklenih živcev. Malo sem gledal njih, malo njihove starše, ki so s kozarčki kuhanega v rokah gledali stran. K sreči se je zvita zver, no, tisti flegmatik, ki se je skrival v njej, zadrževala. Se počasi ritensko umikala, da ni prišlo do odmevnega škandala, kakršnega si je privoščil košarkarski Lipko, ki se ga je pred petimi leti nažgal v Celju, se opotekal med navijači in nazadnje obležal pod šankom. Ampak ne oddaljujmo se preveč: da smučarija pač ni za nas, zakaj bi se silili, si je bilo znova treba priznati. Zdaj ko pomislim ... Prekleto, to bi mi lahko bilo jasno že zdavnaj! Meni je vendar še zadržanega Bojana Križaja uspelo razjeziti. Ko sem ga pred zdaj prav tako že davnimi 14 leti poklical za mnenje ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, mi je zabrusil: "V nedeljo ne dajem izjav, pokličite me v ponedeljek!" Preden sem prišel do mitskih slalomskih nedelj z gavrilovićem in kumaricami na kavču, je odložil.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta