Kdo salamo, ki z vsakim rezom postaja krajša in krajša, poimenuje po človeku?

Urednik nedeljske izdaje Večera mi je dal nalogo, naj napišem kolumno na temo mozaika. Takoj mi je bilo jasno, da bi se spodobilo napisati nekaj skrajno navdihujočega o tem, kako so naša življenja sestavljena iz neštetih koščkov, od katerih je vsak nepogrešljivo dragocen, edinstven in nepogrešljiv. Želel sem vam dati nekaj ezoteričnega, potem pa me je spontano prešinil spomin, kako sem nekoč stal v delikatesi in v vitrini opazil listek, na katerem je pisalo "Danes v akciji: Mozaik". Neverjetno privzdignjeno, svečano in nekako skrivnostno vzdušje se je pojavilo, kot bi stal v Konstantinoplu pred vrati tisočletne Hagije Sofije. "Kakšen mozaik pa ponujate? Je lep?" sem vprašal prodajalko, ki je nato prasnila v smeh in iz vitrine izvlekla klobaso, ki je še najbolj spominjala na šunkarico. Težko rečem, da sem bil razočaran, a morda so bila moja pričakovanja preprosto previsoka.

V mozaik svojega življenja sem nato dodal kakšnih dvajset dek salame in razmišljal, da se čisto premalo pogovarjamo o tem, kako butasta imena imajo klobase. Ste kdaj zares dobro pogledali v vitrino? Nikoli ne bom pozabil, kako hinavsko nasladno se je v trgovini blizu bloka, v katerem sem nekoč živel, nasmihal prodajalec vsakič, ko si je kakšna ženska v delikatesi zaželela Aljaževo klobaso. Jasno, bilo mu je ime Aljaž in izkazalo se je, da očitno ni elegantne možnosti naročiti to klobaso, ne da bi vzdušje postalo vsaj malo opolzko. Kdo salamo, ki z vsakim rezom postaja krajša in krajša, poimenuje po človeku? Pa to sploh ni osamljen primer. Redno smo nekoč doma pri nas kupovali tisto z imenom Neža. Tako lepo ime za tako povprečno klobaso. V mesnopredelovalnem svetu je bila nekaj časa glavna fora, če ne že kar modna muha, poimenovanje klobas po poklicih, ki v resnici z njimi niso imeli nobene prave povezave. Poklic je moral imeti vsaj malce romantičnega, rustikalnega pridiha. Tako so nastale gozdarska klobasa pa hmeljarska klobasa, kajžarska klobasa, višek absurda je bila solinarska klobasa, ob kateri se mi je vselej spontano začela peti legendarna popevka skupine Faraoni: Le soline so ostale v soju julijskih noči, tebe pa, solinar stari, dolgo dolgo tam več ni. No, k sreči imamo vsaj še klobaso. Koliko pomembnih poklicev je pri tem poimenovanju ostalo prikrajšanih. Kje je električarska klobasa? Ali novinarska klobasa? Ali duhovniška klobasa? Morda bi se komu kar osebno poklonili. Recimo Dončićeva klobasa. Plestenjakova klobasa. Challetova basa.

Ena večjih delikatesnih ugank je zame bila dobra stara jugoslovanska sendvič klobasa. Ker če je ta res edina imela legitimacijo za v sendvič, čemu so potem bile namenjene preostale? In, večna enigma, posebna klobasa v kolobarju. Posebna. Kako svečano in privzdignjeno zveni. Ne vem, kaj je na njej tako zelo posebnega, sem pa okoli te teme z delikatesnimi prodajalkami napletel nekaj najbolj globokih pogovorov, v glavnem o tem, da se mi je nekoč zdel okus posebne klobase povsem drugačen in nekako boljši. Bolj poseben. Tako kot marsikaj v življenju. Ne vem, ali sem se spremenil jaz ali le klobasa, a nekaj je drugače. Podobno mnenje imam tudi o tlačenki, ki je na nek način tudi sama čisto zares pravi mozaik. Ušes in kdo ve česa še. Šele v delikatesi ugotoviš, da je življenje čisto zares sestavljeno iz neštetih koščkov in rezin. In hvala bogu, da je te kolumne že nekako konec.