Kolegica pride na obisk, objem, izmenjava si pozdrave, ona dela to, jaz tisto, oba s pogodbo, stroški se nekako plačujejo. Vpraša me, ali lahko prižge. Kaj pa? Ja čik, seveda! Malo sem že pozabil na cigarete, tri leta je, odkar sem nehal kaditi. Razmišljam … Je v redu, če kadi? Ne vem, odločitev je njena. Prekine moje modrovanje in pove, da je samo mislila vprašati, ali se v tem stanovanju kadi. Aja … Cepec! Spet razmišljam … Saj res, se tukaj kadi? Gledam naokoli po kuhinji in skušam uganiti. Ne spomnim se, da bi se kadarkoli o tem pogovarjali. Hm. Vpraša me, ali ni to moj novi flet. Ja, seveda je! Ja no - in? Šele takrat dojamem, da sem jaz ta, ki mora dovoliti kajenje v tem stanovanju.
Po dvajsetih letih najemniškega stanu in kar šestnajstih zamenjanih najemniških stanovanjih enostavno ne morem razumeti, da tukaj čisto zares gospodarim jaz, da mi za to, ali bom lahko zvrtal luknjo, zamenjal pokvarjen hladilnik, dovolil gostom, da kadijo, da pridejo na obisk in prespijo, da pripeljejo s sabo psa, ni treba nikogar posebej vprašati za dovoljenje. Ostrmim. Tako sem se že navadil podrejenega in odvisnega stanu, da svoje avtoritete sploh ne doumem. Kot da sem šele s stanovanjem zares dobil svoj obraz, svoje dostojanstvo. Gledam naokoli in razmišljam, da je vse v tem prostoru - od ponev do žaluzij, oken, omar, kuhalnice - moje, da lahko z vsem naredim, kar hočem, ne da bi komurkoli polagal kakršnekoli račune, da lahko težake brez pojasnil zabrišem iz stanovanja takoj, ko bodo začeli preveč najedati, in da sem zdaj, po vsej tej najemniški kalvariji, končno sam svoj šef, ki lahko svojo svobodo suvereno deli s svojimi prijateljicami in prijatelji. Kaj? Seveda lahko kadiš! Prižgi si jih, kolikor hočeš! Kaj me sploh sprašuješ! Tu imaš pepelnik!
Ustava Republike Slovenije v 78. členu pravi, da "država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje". Žal pa se vse prej zdi, da država ustvarja možnosti, da lahko bogati ljudje svoj kapital naložijo v nepremičnine. Namesto da bi se na vse pretege trudili, da bi zagotovili stanovanjsko varnost mladim odraslim, skrbimo za gospodarsko rast gradbenih podjetij in fine naložbe premožnih ljudi, večkrat tujcev. Varnost kapitala ima prednost pred varnostjo človeka, stanovanja gradimo za vlagatelje, ne za stanovalce. Izseliti želimo vse, kar se ne sklada s prevladujočimi idejami mestne rasti, celo svetilnike odprte družbe, avtonomne cone, kot sta Rog in Pekarna, ki jih zaradi našega nerazumevanja pomena alternativne kulture in naše slepote za samoniklo ustvarjalnost označujemo za ne vem kakšen problem.
Že zdavnaj smo iz gentrificiranih središč večjih mest izgnali študente in srednji sloj ter mestne stavbe spremenili v generično in dolgočasno kuliso za turiste, ki se v ničemer ne razlikuje od drugih evropskih mest. Vendar pa to ni zgolj estetski problem, pač pa izziv demokracije. Ljudje, ki živijo prekarna življenja, v strahu, da lahko jutri pristanejo na cesti, se nalezejo hlapčevske miselnosti in ne morejo tvegati biti kritični, saj bi s tem lahko ogrozili svojo prihodnost. Varno stanovanje je predpogoj demokracije, in bolj kot prodajamo nepremičnine kapitalu, bolj si odtujujemo svobodno prihodnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
