Bilo je nekje v najstniških letih, ko sem bil trdno prepričan, da bom napisal roman. In to ne kakršen koli, ampak kriminalno-erotičen. Bilo je to mnogo let, preden je odrasla ženska s primerljivo patetičnim besednim zakladom sklenila napisati Petdeset odtenkov sive in obogateti. Moja romanistična kariera je obtičala in izzvenela nekje ob zori pubertete. Kar morda niti ni tako zelo slabo glede na nizko literarno vrednost tistih tridesetih strani, ki sem jih takrat spisal. Internet je bil še v razvoju, spletna pornografija je bolj ali manj temeljila le na fotografijah, najstniki po svetu so stikali za skrivnostno nenaslovljenimi videokasetami, ki so jih - običajno nekje za kupi knjig ali na najvišjih policah - skrivali njihovi starši, in se trudili filme prevrteti točno na tisto točko, na kateri so jih našli. In to še preden so se starši vrnili domov. Danes nekako globoko v sebi čutim, da so starši ves čas vedeli, da smo tiste videokasete našli.
Ker je spletna pornografija bila še zelo toga in skopa, smo morali za ustvarjanje lastnih mokrih sanj uporabiti nekaj domišljije. Kar je zdravo. Danes vse dobijo na pladnju, niti za hip se jim ni treba mučiti s fantaziranjem o tem, kaj se skriva za tančicami. To dobijo z dvema klikoma, vse pogosteje že kar med dnevnimi novicami. No, a to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Pomembno je to, da sem jaz želel postati Danielle Steele svoje generacije. Pa nisem. Če se samo spomnim, kako kmetavzarsko čtivo je takrat nastajalo. Zgodba se je dogajala na nekem podeželskem dvorcu, kamor je na poletne počitnice po stresni ločitvi prišla ženska z imenom Scarlett. Sklepam, da sem takrat živel v naivni veri, da sem edini, ki je kdaj slišal za obskurno in širši javnosti manj znano delo z naslovom V vrtincu. No, ampak moja Scarlett se ni prebijala skozi ameriško državljansko vojno. Ne. Moja Scarlett je bila zgolj nepotešena. In v krinolini. Kar pomeni, da je bila - glede na to, da so se drugi v zgodbi vozili že z avti - najbolj staromodno oblečena ženska svojega časa. Kako ponosen sem bil nase, ko sem spisal poglavje, v katerem je skozi okno svoje sobe opazovala mladega, a presenetljivo čvrstega učitelja jahanja in mi je uspelo naplesti, da je "dišalo, kot diši v poznopoletnih dneh, ko se vonj cvetočega španskega bezga pomeša z vonjem prepovedanih sanj in njim, ki je vedno dišal, kot dišijo prašne ceste po nevihti". Kar je seveda popolna neumnost, saj španski bezeg praviloma neha cveteti že konec maja. To, da je dišal, kot dišijo prašne ceste po nevihti, pa se mi še danes zdi lep stavek. Morda ga nekoč še uporabim. Sploh če moj junak ne bo učitelj jahanja, ampak cestni delavec. Skratka, zgodilo se ni nič zares posebnega, razen da ga je ona "z belimi lahtmi, prislonjena na razbeljeno pločevino okenske police, opazovala" ter da je še tisto noč začutila, kako njegove "mesnate kmečke dlani grabijo po njenih prekipevajočih, dotikov in ljubezni lačnih prsih". Mesnate kmečke dlani! Ko Ivan Cankar sreča Cicciolino torej. Kasneje se je na tistem dvorcu kar razživelo. Krinolinasta Scarlett je nekako pristala v razuzdanem sendviču z njim in njegovim bratom. Nisem pa jasno definiral, ali je tudi on dišal tako, kot dišijo prašne ceste po nevihti, ga je pa sumila, da je pred časom nekoga umoril. Kar je sicer v tistem družabnem trenutku niti ni tako zelo motilo. Tako pač je. Najprej naslada, nato pravosodje. Romanistična kariera pa kdaj drugič.
