Kolesarski potep po Goričkem: Po vrejih in grabah med madžarsko in avstrijsko mejo

To mlado gričevje je nastalo iz usedlin Panonskega morja. Številni potoki in reke so v te usedline vrezali široke doline, med njimi pa pustili dolga, zaobljena slemena, ki danes kot nežni valovi rastejo iz ravnice ob Muri.

Ljudje, ki so v tem gričevju pognali korenine, nimajo posebno lahke poti do kruha. Prst je namreč slabo rodovitna, ponekod preveč peščena, drugod močno ilovnata. Največ je gozdov, predvsem borovih in hrastovih, z obilico gob, preostalo so travniki in njivice s pšenico in koruzo, domačije pa obkrožajo sadno drevje in trte. Z obdelovanjem zemlje se težko preživi, zato mnogi iščejo delo drugje, predvsem v sosednji Avstriji. Kljub vsemu pa se v domačinih zrcalita vedrina neba in širina pomurske ravnine.

Zahodni del gričevja je nekoliko gosteje naseljen, zemljiška posest je bolj razdrobljena. Vzroka pa ne moremo iskati v naravnih danostih, temveč je vezan na versko tradicijo. V vzhodnem delu namreč prevladuje evangeličanstvo kot boren ostanek v 16. stoletju na Slovenskem močno razširjenega protestantizma. Zapovedano majhno število potomcev je preprečevalo drobljenje posesti. To pa ni edina posebnost pokrajine. Dolgotrajna ogrska oblast in velika prometna odrezanost od drugih slovenskih pokrajin sta ohranili mnoge izvirnosti v ljudskem izročilu in narečju.

Po slemenih in dolinicah

Pot po Goričkem nas bo vodila po mnogih slemenih in dolinicah med njimi, po vrejih in grabah po domače, od madžarske meje na vzhodu do avstrijske na zahodu. Začeli bomo v ravnini na obrobju gričevja, na prehodu Ravenskega v Dolinsko, kot tudi imenujejo ravnino ob Muri v njenem zahodnem in vzhodnem delu. Sredi polj in travnikov leži vasica Moravske Toplice z istoimenskim zdraviliščem. V začetku šestdesetih let so tudi tu iskali nafto. Črnega zlata sicer niso našli, na plano je iz več kot kilometra globine pritekla le vroča voda s čudnimi vonjavami. Najprej so njeno zdravilnost spoznali domačini, danes pa je znana mnogim, ki vsako leto obiščejo to mlado slovensko zdravilišče.

Med visokimi stebli koruze, ki prevladuje na poljih ob cesti, se prebijemo na obrobje gričevja, v vas Bogojina. V oči nam pade nenavadna oblika zvonika cerkve Gospodovega vnebohoda. Arhitekt Plečnik je namreč stari romanskogotski cerkvici dodal modernejše elemente, vredne ogleda in krajšega ovinka skozi vas.

Med vinogradi in vinskimi kletmi

Vožnje po nižini je konec, saj v sosednji vasi Filovci, ki slovi predvsem po lončarski obrti, cesta zavije v gričevje in to na enem njegovih najlepših delov. Na slemenski cesti na Filovskem Bregu uživamo v vožnji med vinogradi in vinskimi kletmi. Mnoge od njih, lesene in s slamo krite, so še vedno ponosne priče nekdanjega ljudskega stavbarstva.

Za Filovskim Bregom nas za nekaj časa objame gozd. Vzhodni del gričevja je redkeje poseljen, saj se na naši poti znajde le vas Bukovnica, z vseh strani obdana z gozdom. Naslednjič se z urbanizacijo srečamo po spustu v dolino Kobiljanskega potoka ob meji z Madžarsko. Iz krajevnih napisov lahko razberemo, da smo na narodnostno mešanem ozemlju. Diplomati so za pogajalsko mizo leta 1920 bolj površno določili meje, tako da je nekaj večinsko slovenskih vasi v Porabju pripadlo Madžarski, madžarske vasi pa danes bogatijo slovenski kulturni prostor. S tremi se bomo pobliže spoznali: Motvarjevci/Szentlaszlo, Pordašinci/Kisfalu in Prosenjakovci/Partsofalva. Do zadnje se bomo že naučili, kako se po madžarsko reče trgovini.

Z vzhodnega obrobja nas čaka pot v osrednji del gričevja. Takoj na začetku nas preseneti vaška kapela, nekoliko umaknjena na rob obcestne vasi, ki ji gre kljub majhnosti in odmaknjenosti prvenstvo med našimi kulturnimi spomeniki. Posebna romanska arhitektura in srednjeveške stenske slikarije rotundo sv. Nikolaja v Selu dvigajo visoko nad povprečje.

Bel in ozek osmerokotni zvonik cerkve v Selu, imenovane Betlehem, nas usmerja ob poti od rotunde na glavno sleme, ki mu bomo precej časa sledili. To pa poleg lagodnejše vožnje skozi slemenske vasi in zaselke med sadovnjaki in vinogradi pomeni tudi prostrane razglede. Največ obzorja bomo zaobjeli od cerkvice sv. Benedikta, vendar pa niti z redkeje poseljenega in bolj gozdnatega slemena nad Kuštanovci razgled ne bo dosti slabši.

Grad Grad

Slemensko vožnjo s kratkim spustom prekine ena od dolinic, ki sekajo gričevje v smeri sever-jug, po kateri poteka glavna cestna povezava s severnim delom Goričkega in dalje z Madžarsko. Ponovni vzpon nas vrne na razgledno sleme z vasjo Vidonci, katere domačije so kot biser ogrlice nanizali na glavnem in številnih stranskih slemenih. Severno obzorje pa zakriva obsežen gozdnati del, kjer pod vrhom Križarke dosežemo najvišjo točko poti in tretjo najvišjo točko Goričkega, ki pa za prvo zaostaja za le skromnih pet metrov.

Daljša vožnja skozi gozd nas med samotnimi kmetijami pripelje do naslednjega pomembnega kulturnega spomenika Pomurja. Za razliko od rotunde v Selu pri njem ne moremo govoriti o majhnosti, saj občudujemo največji grajski kompleks v Sloveniji. Skrit med drevjem prikrije svojo propadajočo veličino, ki jo zaslutimo šele z velikega notranjega dvorišča, kjer baročni arkadni hodniki vodijo v 365 sob v njegovi notranjosti. Nad mogočne krošnje dreves grajskega parka seže le grajska kapela z visokim zvonikom. Posebnost gradu je tudi material, iz katerega je zgrajen. V Pomurju namreč težko najdemo kaj drugega kot opeko. Grad stoji vrh strmega griča, pod njim pa se ob potoku skriva večji del naselja. Od leta 1952 se imenuje preprosto Grad, nekoč pa je bilo to upravno središče Goričkega, trg Gornja Lendava. Razgibanost terena sredi sicer umirjenega gričevja si pojasnimo, če se od gradu spustimo naravnost po pešpoti do cerkve v naselju. Na poti se nam razkrijejo črni bazaltni tufi kot sledovi davnega vulkanskega delovanja. Cerkev na vznožju hriba je mogočna gotska stavba, njena notranjost pa razkriva prisotnost arhitekta Plečnika.

Med polji in pod gnezdi štorkelj

Za Gradom nas nekaj kratkih vzponov in spustov pripelje v najširšo dolino Goričkega, ki jo je ustvarila Ledava, največja reka Goričkega. Skozi sotesko, imenovano Kugel, se prebije iz Avstrije, se nato umiri v široki dolini, preden pa zavije z Goričkega v ravnino, se ustavi v Krašči, velikem akumulacijskem jezeru. V dolino se spustimo v njenem zgornjem delu, pod sotesko. Kljub lepi cesti, ki vodi po njej, se še zadnjič vzpnemo na izredno razgledno sleme. Gričevje se sicer še nadaljuje proti zahodu, vendar to ni več slovensko Goričko, ampak avstrijski Grabenland oziroma Grabensko, precej gosteje naseljeno in skrbneje obdelano.

Tik ob meji se na Cankovi konča pot po Goričkem. Med koruznimi polji in pod gnezdi štorkelj na obcestnih drogovih se skozi vasi v ravnini vrnemo do izhodišča. V Martjancih, zadnji od teh vasi, pritegne našo pozornost bela gotska cerkev sv. Martina. V notranjosti se ponaša z bogato stensko slikarijo in oltarjem po zamisli arhitekta Plečnika. Po opravljenem skoraj stokilometrskem krogu po Pomurju nikakor ne bo odveč, če bomo v bazenih Moravskih Toplic preizkusili, koliko so upravičene trditve o zdravilnih ali vsaj osvežilnih lastnostih vode iz globin. K dobremu počutju na koncu poti pa lahko pripomorejo tudi kapljice iz bližnjih vinogradov na sončnem obrobju Goričkega.