Kolesarski vodnik po Sloveniji: Z vinom in slatino na potep okoli Radencev

Slovenske gorice so tako kot Goričko mlado gričevje, nastalo iz usedlin Panonskega morja. To je razpotegnjen svet med Muro in Dravo, vse od obronkov Kozjaka na zahodu do hrvaškega Medžimurja na vzhodu. Reke in potoki so v mehke kamnine vrezali pester mozaik slemen in vmesnih dolin. Na prisojah slemen je svoje mesto našla vinska trta. Že ime gorice nam jasno pove, da smo v vinogradniški pokrajini. Naselja so raztresena po sončnih slemenih, saj so hladne doline večinoma zamočvirjene. Največ vod iz teh dolin odteka v edini večji reki v gričevju, Pesnico na jugu in Ščavnico na severu. Tokrat nas bo pot večinoma vodila po slemenih nad Ščavnico. Slemena nad Ščavnico in Muro na severu pripadajo Radgonsko-Kapelskim goricam. Na teh skrajnih severovzhodnih izrastkih Slovenskih goric so prvovrstne vinogradniške lege. Verjetno so redki, ki še niso slišali vsaj za Janžev in Kapelski Vrh ali pa janževec, kapelčana in radgonsko penino.

Območje med Muro in Ščavnico pa ni znano le po žlahtnih kapljicah iz sladkih grozdnih jagod. Izpod površja namreč ob prelomih ob obeh rekah prihaja mineralna voda. Od magme v globini po razpokah prihajajo vodna para in plini, se mešajo s podtalnico in kot termomineralna voda pritekajo na površje. Mnogo je naravnih slatinskih vrelcev, predvsem v Ščavniški dolini, najbolj znani pa so seveda vrelci v Radencih na ravnici ob Muri. Danes je tu sodoben zdraviliški kompleks, nekoč pa ni bilo drugega kot zamočvirjen travnik z bruhajočo vodo iz globin, ki je domačine navdajala s strahom. Šele študent, kasneje doktor medicine Karel Henn, ki se je v tridesetih letih 19. stoletja s kočijo peljal mimo, je "odkril" vrelec in nato ustanovil zdravilišče. Mineralna voda Radenska z oznako treh src pa si je s svojo zdravilnostjo in svežino utrla pot širom po svetu. Na poti, ki je z obeh strani obdana z vinogradi, bomo tako imeli na voljo dve prvovrstni pijači, vsako zase ali pa kot mešanico.

​Začnemo v Radencih

Iz Radencev nas najprej čaka kratek vzpon z ravnice ob Muri na vinorodno sleme goric. Dosežemo ga na njegovem najbolj žlahtnem delu, pri Janževem hramu, mogočni gosposki zidanici vrh slemena. Spoznamo se s starim vinogradniškim orodjem, v vinski kleti pa tudi s prvimi žlahtnimi kapljicami. Seveda samo za pokušino, saj je ob poti še polno vinotočev, kjer bomo lahko preverjali kakovost letine.

Med zidanicami, od katerih so nekatere obrnile svojo pristno podobo, druge pa so spremenjene v moderne počitniške hišice, nadaljujemo vožnjo po razglednem slemenu, na katerem se drug drugega držijo raztresena naselja, vsa pa že z imenom izdajajo svojo lego: Janžev, Radenski, Kapelski, Turjanski in Rožički Vrh. Osrednja vloga goric pripada Kapelskemu Vrhu, ki s cerkvijo sv. Marije Magdalene obvladuje okolico. Izpostavljena lega cerkve omogoča temu primerne razglede.

Vožnji preko teh vrhov sledi spust v Ščavniško dolino. Žalosten je pogled na reko Ščavnico, ujeto v kanal med ravnimi polji. Časi, ko je reka leno vijugala po dolini, so samo še spomin. Bojim se, da bo ta spomin vse bolj boleč, saj je dolina zaradi človekovih posegov izgubila dragoceno naravno raznolikost in pestrost, ki je morda več vredna kot skrbno obdelana njiva koruze.

​Negovsko jezero in grad

V vaseh ob Ščavnici imamo priložnost občudovati lepe primerke stavbne dediščine; v Grabonošu preproste kmečke domačije, v Spodnjih Ivancih pa hiše z bogatejšimi fasadami. Za Spodnjimi Ivanjci je pred nami ponovno položen vzpon, ki nam bo omogočil še ogled manjšega dela osrednjih Slovenskih goric v okolici Negove. Po tem kraju se imenuje tudi jezero ob naši poti. Negovsko jezero je umetno, saj se Slovenske gorice ne morejo pohvaliti z naravnimi. Za lažje obvladovanje poplav v zamočvirjenih dolinah so nastala mnoga umetna jezera, največja v dolini Pesnice. Negovsko je med manjšimi, vendar je kljub temu prijetna izletniška točka, istočasno pa tudi rastišče nekaterih redkih vodnih rastlin. Nastalo je z združitvijo nekdanjih grajskih ribnikov. Negovski grad stoji nekoliko višje na pomolu nad Ščavnico, na robu naselja Negova.

Lokacija je bila čislana že v starih dobah, saj je v neposredni okolici več ilirskih in rimskih najdišč. Tudi grad je častitljive starosti, namenjen pa je bil za obrambo pred vdori vzhodnih sosedov, saj je tod potekala meja nemštva. Ohranjen je obsežen grajski kompleks, zanimivo pa je predvsem osrednje arkadno dvorišče.

Iz Negove se ponovno spustimo v dolino Ščavnice. Pred mostom v Ivanjševcih tik ob cesti naletimo na enega od že omenjenih slatinskih vrelcev. Ta je umeten, na drugi strani mostu pa je na dvorišču pod starim paviljonom naravni izvir. V dolini je še precej podobnih vrelcev. Nekaj časa se vozimo po obrobju te doline, tudi tu skrbno prirejene kratkoročnim človekovim interesom.

​Vinorodno sleme nas privede v Gornjo Radgono

Čaka nas še vzpon na delno že znane Radgonsko-Kapelske gorice. Kapelski del nam je že pokazal svoje adute, sedaj damo priložnost še zahodnemu, radenskemu delu. Sleme dosežemo v Policah. Na Poličkem Vrhu nas na izpostavljeni legi pozdravi mogočna stara zidanica z zvoncem, ki je med obsežnimi vinogradi opozarjal na hudo uro. Zidanica je sicer že v precej slabem stanju, razgled nas bo pa kljub temu navdušil.

Vinorodno sleme nas privede v Gornjo Radgono, nekdanje primestje Radgone, ki danes leži v Avstriji, na nasprotnem bregu Mure. Mesto obvladuje strm Grajski grič z velikim radgonskim gradom, nekdaj enim glavnih obrambnih postojank proti Ogrski.

Do konca poti v Radencih vodi sicer ravna glavna cesta preko Radenskega polja, vendar je primernejša manj prometna varianta po cesti po obronkih goric, skozi Črešnjevce. Nekoliko daljša varianta je zanimiva tudi zato, ker si lahko ogledamo rojstno hišo Petra Dajnka, utemeljitelja pisave dajnčice. Značilna panonska hiša je preurejena v muzej, poln izvirne opreme.

S tem se končuje pot po Slovenskih goricah, pot med znamenji in kapelicami (prav v Črešnjevcih nas prijetno preseneti značilna kapela, ki sameva sredi polja in blagoslavlja sadove zemlje), med večjimi in manjšimi zidanicami, med bolj ali manj starimi domačijami, med bolj ali manj ohranjenimi gradovi, predvsem pa med prostranimi vinogradi in slatinskimi vrelci, ki se nam predstavijo tudi na koncu, v gozdu pred Radenci in seveda v samem zdraviliškem kompleksu, kjer v paviljonu stalno brbota voda, ki je pred poldrugim stoletjem pritegnila pozornost radovednega študenta.