Naj začnem s svojo mamo Jelko, ki me je rojevala 16 ur, da lahko zdaj sedim za mizo in pišem. Žensko, ki je bila moja prva zaupnica v otroštvu in zgodnji mladosti. S katero sva nekaj let vsako jutro potovala v Limbuš, ona v šolo, jaz pa v vrtec. Žensko, ki se je trudila nahraniti me, čeprav nisem jedel skoraj nič, in potem pazila, da se ne zredim preveč, ko se mi je odprl apetit. Žensko, ki me je naučila vestnosti in poštenosti.