Po potovanju z ladjo iz Trsta do Patrasa so se odločili, da najprej obiščejo Mikene. Okoli poldneva so prispeli v Fichti, vasico pod vzpetino, na kateri se nahajajo ostanki mikenske kulture. Ker je bilo treba pešačiti po cesti in vročini do najdišča, so prosili lastnika restavracije ob cesti, ali lahko pustijo nahrbtnike pri njem, saj se bodo čez uro ali dve vrnili. Druščina se je lahkih nog odpravila pogledat ostanke mikenske kulture. Po ogledu polni vtisov stare Grčije so se odpravili na kosilo v najbližjo restavracijo. Odlična hrana, dobra družba, začetek počitnic, svoboda v zraku, nekaj napetosti pri paru, ki se je razhajal, in nekaj drugačne napetosti pri paru, ki se je ponovno sestajal. Kar naenkrat, glede na njihovo doživljanje časa, pride lastnik restavracije in prosi, ali lahko poravnajo račun, ker zapirajo. Ura je bila namreč ena ponoči. Takrat se prijatelji zavejo, da nimajo pojma, kje bodo spali, in predvsem, da je njihova prtljaga v restavraciji v vasici dvajset minut hoda od kraja, kjer so se nahajali. Ura je ena ponoči, in če zapirajo restavracijo tu, jo zagotovo tudi tam. Ups!
Kupijo še buteljko vina za po poti in prijetno pijani krenejo po svojo prtljago, z upanjem, da bodo našli tudi kakšno sobo ali dve za prespati. Ko prispejo do vasice in restavracije, tam ni žive duše. Vse zaprto, povsod tema. Trkajo, gledajo, raziskujejo, nič. Počasi se napetost pri paru, ki se razhaja, povečuje. "Zakaj nismo odšli prej? Kaj bomo pa zdaj, sredi vukojebine, ob cesti, kjer vsake toliko mimo odbrzi šleper? Kaj je z našimi stvarmi?" Fanta počasi, ampak vztrajno začne prijemati alkohol v tolikšni meri, da počasi ne ve več zase, da se začne sprehajati čez cesto sem in tja. Dvakrat ga zadnji trenutek prijatelj potegne nazaj, da ga tovornjak ne zmrcvari. Okoli treh, ko se stvari malo pomirijo in se prijatelji sprijaznijo, da bodo počakali do jutra, se od nekod pojavi človek z imenom Manolo. V roki ima pleteno košaro, v kateri so loto lističi, in prisede. Prijatelji ugotovijo, da je Manolo zaostal v razvoju. Ponuja jim srečke, težko govori, seveda niti besedice angleško. Manolo se na prvi pogled zaljubi v dekle iz para, ki se je ponovno začel sestajati, in se želi z njo poročiti. Takoj, zdaj. Težko je takemu človeku razložiti, da to trenutno ni mogoče in da je že oddana. Alkohola je zmanjkalo, spanja ne bo in prijatelji vprašajo Manola, da zamenjajo temo, ali ve, kje bi se dalo dobiti kaj za piti. Seveda človek ve, saj je domačin. Fantu iz para, ki se je ponovno začel sestajati, pokaže, naj gre z njim. Prečkata cesto in v obcestnem jarku ju čaka odprta na pol prazna steklenica piva. Vrneta se in Manolo ponudi pijačo. Seveda se nihče noče niti dotakniti steklenice. Manolo postane malenkost agresiven pri ponujanju in fant iz para, ki se je začel ..., se opogumi in srkne požirek, za ljubi mir. Aghrrr!!!
V tistem trenutku z veliko hitrostjo pripelje avto in z ročno obrne ter ustavi tik zraven druščine. Izstopi mlajši moški in vpraša, kaj delajo tukaj. S polnimi hlačami mu prijatelji razložijo, kaj in kako. Nato odpre sosednji lokal in prinese pijačo. Medtem ko pijejo, provocira ubogega Manola, ga šprica z vodo in se zraven gromozansko krohota. Prijatelji samo nemo opazujejo dogajanje, s pogledi, umaknjenimi vstran, in želijo si, da končno vzide sonce. Človek končno omaga, se usede v avto in odpelje. Manolo, razdražen in nesrečen, prav tako odide v temo, od koder se je pojavil. Druščina pa v nekem čudnem stanju, v katerem se prepletajo alkoholni maček, napetost pred razhodom, jeza na prijatelja, ker se je mrtvo pijan skoraj ubil, hkrati pa veselje in sreča zaradi nove stare ljubezni in pričakovanja nadaljnjih dogodivščin, dočaka jutro. Restavracija se odpre, dobijo prtljago, za zajtrk pojejo nojeva jajca in se odpravijo z avtobusom do prvega obmorskega kraja, Navpliona. Fant iz para, ki se je ponovno začel sestajati, je jezo sprostil tako, da se je povzpel po sedemstotih stopnicah na trdnjavo nad mestom. Nato so skupaj nadaljevali pot. Konec dober, vse dobro. Ampak to je bil šele začetek.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
