Foto: Robert Balen
Ne bi se mogel bolj strinjati z ekonomistom Bogomirjem Kovačem, ki je prejšnji teden v Mladini napisal, da je "predvolilni spopad znotraj opozicije ključ do zmage" na volitvah 2022 - in poantiral: "Pustite ekonomijo, za demokracijo gre, butci!"
A naj se mi zdi ta nasvet še tako pameten, moram v isti sapi pripomniti - kot nekdo, ki ima poln kufer aktualne vlade, obenem pa pesimistično ne vidi alternative v obstoječi opoziciji -, da se bojim, da gre samo za pobožne želje.
Pregovorni antijanšizem
Da tako imenovane stranke Koalicije ustavnega loka samo z antijanšizmom ne bodo prišle daleč, kaj šele zmagale na volitvah, je po mojem jasno celo najbolj zakrknjenim antijanšistom.
Nasprotovanje aktualni vladi je v okvirih politične in državljanske kritike in kritičnosti seveda nujno in tudi razumljivo, vendar v dani situaciji pač ni dovolj. Pregovorni antijanšizem je namreč v precejšnji meri samovšečna in samoumevna poza, tako rekoč civilnodružbeni lifestyle. To pa v bistvu ne zadošča za kaj več kot za tolažilno, vendar neproduktivno samopotrjevanje statusa upravičeno nezadovoljnih državljanov.
Degradacija demokracije
S tem nočem reči, da nevarnost obstoječe vlade ni realna. Seveda je realna. Janša je dejanska degradacija demokracije, kakršno smo si doslej predstavljali.
Resnici na ljubo to ni samo slovenski fenomen. Kot vemo, je neliberalnih demokracij po svetu vedno več. Demokracija postaja to, kar država mora storiti in kar ji zakoni dovoljujejo - a neglede na zadovoljstvo in strinjanje državljanov. Neglede na večinsko voljo državljanov, izraženo skozi od vlade neodvisne institucije in institucije civilne družbe, kaj šele direktno v medijih in z javnim oglašanjem intelektualcev ali celo na ulici.
Demokracija à la Janša je sejanje nejevere v demokracijo. Gre za demontažo kredibilnosti medijev, sodstva, nevladnih organizacij, vrednot in kulture. Kritičnost velja za neposlušnost, neubogljivost velja za izdajo. Vlada uveljavlja kontekst, v katerem je svobodna volja volivcev omalovažujoče zreducirana na golo nerganje, nezadovoljstvo, kljubovanje, protestiranje, ki si ne zasluži nobene resne pozornosti. Vlada, ki bi prisluhnila do nje kritičnim državljanom in upoštevala njihove želje in namige, je koncept preteklosti.
"It's the democracy, stupid!"*
V tem smislu se mi zdi posrečena in aktualna Kovačeva parafraza - "It's the democracy, stupid!"* - znamenitega, ničkolikokrat citiranega stavka Clintonovega strategista Jamesa Carvilla iz leta 1992, ko je Clinton prvič zmagal na ameriških volitvah. Bolj kot za ekonomijo oziroma za gospodarstvo gre zdaj za demokracijo.
Tako še piše Bogomir Kovač:
"Vlada je leto in pol sejala politično nezaupanje in doživela bumerang. Ljudstvo v vlogi cepilnih abstinentov ji očitno ne sledi, tudi za ceno lastnega zdravja in življenj. Slovenija se uvršča med vedno bolj avtokratske demokracije. Ekonomski rezultati so edini navidezni argument Janševe vlade. Toda za njimi stojijo običajno zadolževanje, korupcija in klientelizem. Politično skorumpirana ekonomija postaja alibi za umiranje demokratičnih institucij. Slovenski politični prostor potrebuje radikalen zasuk. Desnica z Janšo je njegov antipod, toda tudi leva alternativa ni prepričljiva. Ekonomsko je preveč sterilna, politično premalo prodorna. Tradicionalna predvolilna koalicija ni dovolj, upanje v Janšev politični zlom je zabloda."
Posnemanje državljanov
Opozicija ta hip ne dela drugega, kot da posnema - da ne rečem citira - nezadovoljne državljane in medije. Lepo od njih. Vsaj nekaj. Toda to se mi ne zdi dovolj. Še več! Mislim celo, da lahko to prepustijo nam, ker aktualno vlado šimfamo dovolj promptno in vsaj nekateri tudi dovolj argumentirano.
Od opozicije, ki pretendira na zmago na naslednjih volitvah, upravičeno pričakujemo nekaj drugega. Pričakujemo več. Bistveno več kot pošiljanje pomirjujočih sporočil, da utrjujejo svoje vrste, in obljub, da bodo pa tokrat res presegli medsebojna trenja, ker da je stanje pač preveč skrb vzbujajoče.
Opozicija bi se morala prilagoditi razmeram in se začeti obnašati tako, kot da aktualna vlada ne obstaja. Prava konkurenca Socialnih demokratov in Levice ter LMŠ in SAB ni koalicija, temveč oni sami. Tekmovati z SDS je prelahko in jim ne more dati niti političnega vzgona, kaj šele dobre ideje. Naj tekmujejo med sabo. Z mislijo na aktualno vlado, to že. A ne z obljubami, da bo tako kot prej - samo drugače.
* Za demokracijo gre, butci!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
