Kolumna Saše Britovšek: Z rokami v zemlji

Lansko leto me je prevzela fižolozofija. In Fižolozofija. Simpatična skovanka ni moja, pač pa domislek novinarke in dramaturginje Irene Štaudohar. Povabila me je med strani svoje posebne knjige o vrtu, v kateri se oziraš po eminentni družbi zgodovinskih osebnosti, ki so svoje veselje in mir našli v vrtnarjenju. Njihova in Irenina meditacija sta v meni prebudili neznansko željo.

Imela bi vrt. Ne gredico na maminem razkošnem vrtu na Štajerskem, ampak čisto svoj vrt, streljaj od doma v Ljubljani, če že ne morem nanj pogledati skozi okno. Ko bi imela vrt, bi bil tudi moja knjiga zgodb - najprej nepopisan list, potem uvod s paleto drobnih semen in kmalu neučakanih zelenih bilk. Sledil bi zaplet med živo rdečimi redkvicami in sijočo mehko berivko, pridružila bi se jim vitka mlada čebula, v začetku poletja pa totalno razbohotenje - korenje, bučke, kumare, navihan grah in absolutno fižol. Nizek, stročji, rumen.

S pridobljenimi kvadratnimi metri zemlje nedaleč od stanovanjskega bloka se je rodil tudi neusahljiv entuziazem. Začelo me je zanimati vreme, temperature, prijazne semenom, s čim lahko pohitim in zakaj bi bilo bolje počakati na maj. Sodobne vrtnarje menda žene želja po samozadostnosti, samooskrbi, samoizboru, samopridelavi ... Obetajoča svoboda pa je vabila z romantiko. Zemlja in jaz, prijetno umazane roke in sveže čisto zelenje. Tudi Irena je zapisala, da je v vrtu "nekaj čudežnega, saj ko smo umazani od zemlje, smo čisti".

Idilo pa sta začela krhati skrb in nejevolja. "Urbano vrtnarjenje" namreč ne ponuja temne bogate zemlje, kot bi jo svojemu vrtu privoščila. Služba in družinske obveznosti pa ne omogočajo primerne nege gredam in sadikam. Saj bo šlo, lahko pognojim, lahko okopljem, lahko zalivam - bomo že. Poganjki so se počasi prebijali na plano, dokler maj ni presenetil z nizkimi temperaturami.

Fižolovi listi v obliki srčec so postajali rumeni in se biserno svetlikali. Seveda so poganjke mojega fižola grizli slinarji in se valjali v blatu drage grede. Medtem sem obupala nad redkvicami, ki so šle v cvet, nad obljubljenim sladkim grahom, ki se je posušil, nad rdečo peso in berivko, ki ni niti pokukala iz suhe zemlje.

Spet neurja in toča. Skrb se je spremenila v razočaranje, medtem ko je čudež ostal. Ekstremne vremenske razmere niso pokončale trdoživega plevela. Zbita zemlja, suša, poplave ... briga ga, ta na veliko raste. Morda bi vendarle morala izbrati Vrtnarjenje za začetnike, zdaj zgolj upam na novo prijazno pomlad.