Skorajda slovesno smo v Evropi pred 25 leti obhajali 900. rojstni dan naših (spornih) križarjev. Tedaj je redko kdo podvomil, da jih je bolj kot vera v Jeruzalem gnal pohlep. A pod vplivom islamskih teroristov in emigrantov se je svet spremenil in pogled na križarje tudi. Zdaj bi nekateri radi ploščo obrnili in poveličujejo križarsko pobožnost, ki naj bi prevladala nad materialnimi motivi. Namesto te dileme bi bilo koristneje zrelo priznati zablodo križarske ideje, ki je bila rezultat srednjeveške dominacije Cerkve. Medtem ko smo Evropejci ukrotili klerikalizem in živimo v vedno bolj sekularizirani družbi, muslimani še naprej vztrajajo pri šeriatskem pravu - prav to je po moje največji problem in ne njihova religija. Da je vsaka religija lahko nasilna v rokah skrajnežev ali fanatikov, ne dokazujejo le islamski teroristi, ampak tudi križarji. Ti so bili zavedeni ujetniki svojega časa in nam povrhu vsega naredili medvedjo uslugo. Njihov četrti pohod je pod poveljstvom Beneške republike uničil Carigrad. Zato na njegovem mestu stoji Istanbul, Turki pa so kasneje prodrli do Dunaja.
V Bizantinskem cesarstvu se začne križarska zgodba. Verjetno se bizantinski cesar Aleksej I. Komnen v grobu obrača, ker se je marca 1095 na koncil v Piacenzi obrnil s prošnjo za vojaško pomoč proti turškim Seldžukom. Ti so po padcu Nikeje (sedaj Iznik) leta 1078 praktično stali pred njegovo prestolnico, Palestina pa že od leta 967 ni bila več krščanska. V podkrepitev prošnje so odposlanci muslimane čim bolj očrnili, predvsem njihove napade na jeruzalemske romarje, teror nad kristjani in skrunjenje božjih hramov. Papeža Urbana II. so novice pretresle. Kasneje jih je spretno izkoristil. Primarno je želel končati razkol med vzhodno in zahodno cerkvijo in hkrati utrditi svojo oblast - tako proti posvetnim vladarjem kot nasprotniku v lastni hiši, protipapežu Klemenu III. Pri tem mu je šla na roko neugodna socialna situacija v Evropi, kjer je spet enkrat zmanjkalo zemlje za vse, zlasti pa za obubožane plemiške dediče, ki so se med seboj ravsali za preostale krpice. To nasilje je hotel v "sveti" ali "pravični" vojni izvoziti na Bližnji vzhod s pomočjo "božjih vojaških romarjev".
Sinoda v Clermont-Ferrandu
Propagandno se je papež Urban II. izvrstno pripravil na poziv k (prvemu) križarskemu pohodu, za kar je izbral sinodo v Clermont-Ferrandu. To francosko mesto v Centralnem masivu je bilo idealno že zato, ker je Urban II. izhajal iz francoske Šampanje in se hkrati naslanjal na francosko duhovščino in plemstvo (z izjemo izobčenega in slabotnega francoskega kralja Filipa I.). Obenem so Francozi (bolje rečeno Franki) imeli še največ izkušenj s Saraceni, kakor so imenovali muslimane, saj so Špancem onstran Pirenejev pomagali v rekonkvisti. Na sinodo, ki se je primarno ukvarjala z notranjimi cerkvenimi težavami, med katerimi je Urban II. kritiziral zlasti simonijo (danes bi rekli korupcijo) duhovščine, je prispel tudi zelo pobožni in uveljavljeni grof Rajmond IV. Touluški. Menda se je papež zaradi njegove prisotnost odločil, da predzadnji dan koncila, 27. novembra 1095, pod milim nebom nagovori francoske viteze, plemstvo in njihove podložnike. Toda razlogi so tičali drugje, saj so vernike vabili v Clermont z informacijo, da ima papež zanje zelo pomembno novico. Verjetno je Urban II. grofa z vznožja Pirenejev skupaj s škofom Ademarjem iz Puy-en-Velayja predhodno vključil v učinkovito pripravljen propagandni scenarij, saj sta prva sprejela križ ter kasneje veljala za vojaška in duhovna voditelja pohoda.
Božja volja
Dobesedni govor Urbana II. se ni ohranil. Obstaja pa kopica med seboj nasprotujočih si virov. Enotni so si v glavnem v tem, da je v ognjeviti pridigi sprva prikazal dramatično trpljenje kristjanov v Sveti deželi pod islamom in potem pozval rojake, naj končajo svoje spopade in raje orožje obrnejo proti nevernikom. Še najbolj verodostojno sta poročala Robert Menih (iz Reimsa) in zlasti Fulcher iz Chartresa. Slednji je morda edini kronist, ki je govor slišal in se tudi udeležil prvega križarskega pohoda. V svojem delu Dejanja Frankov pri osvajanju Jeruzalema je Urban II. dejal: "Tisti, ki so do sedaj vojevali nepošteno privatno vojno proti vernim, naj se zdaj obrnejo proti nevernikom in z zmago končajo vojno, ki se je začela že dolgo tega. Tisti, ki so bili do sedaj roparji, naj postanejo vitezi. Tisti, ki so se do sedaj bojevali proti svojim bratom in sorodnikom, naj se zdaj pošteno borijo proti barbarom, in tisti, ki so se do sedaj za majhne denarje bojevali kot najemniki, naj zdaj dobijo večno nagrado. Tisti, ki so izmučili svoje telo in dušo, pa naj zdaj delajo za dvojno plačilo."
To plačilo v primeru smrti oziroma po drugih variantah že pri udeležbi naj bi bilo popoln odpustek (čemur danes nekateri oporekajo) vseh grehov. Ali neposredna pot v nebesa. Med dramatičnim govorom so se med navdušeno množico slišali klici "Bog hoče" ali "Božja volja" (Deus vult), za kar je prav tako vprašanje, ali je šlo za spontano reakcijo publike ali vnaprej načrtovano akcijo. Enako velja za prve križe, ki so jih začeli deliti in šivati na oblačila. Kakorkoli, božja volja njegovega posrednika na Zemlji je padla na plodna tla, kajti sledila je reakcija, ki je še Urban II. ni pričakoval. Po njegovih načrtih naj bi se vitezi odpravili v Sveto deželo na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1096, a jih je mesece pred tem nepričakovano prehitela "vojska revežev" ali "ljudski pohod". Nihče na njih ni računal, na male plemiče in predvsem preproste bojevanja neuke kmete. Njihovi motivi ostajajo uganka, saj so v mračnem srednjem veku bili le številke v lasti fevdalcev. Mogoče jih je tlačanskih okovov nehote rešil prav Urban II.? "Naj bo siromak, plemič ali ropar. Naj pade na poti ali v boju, odpuščeni mu bodo vsi grehi!" S temi besedami je nagovoril vsakogar in tako jih je večina tudi razumela. In kaj sploh bi izgubili? Razen človeka nevrednega življenja tostranskega tlačanstva na prenaseljeni stari celini brez perspektive, ki jim je po nareku Cerkve bila obljubljena šele na onem svetu; posebej po drugemu prihodu Odrešenika, ki so ga zaman čakali od preloma prvega tisočletja krščanstva.
Na pot brez vrnitve
Obenem je bilo cerkveno pravo nad posvetnim. Kateri od fevdalcev pa bi se upal upreti njeni (ali celo božji) volji in preprečiti svojem podložniku udeležbo v sveti vojni? Poleg tega je to nedisciplinirano amatersko hordo z gorečimi pridigami nenehno kopičil in kasneje krotil karizmatični Peter Puščavnik iz Amiensa.
Plemiči so se držali papeževega načrta in štiri glavne križarske vojske so se avgusta 1096 odpravile proti Bizancu, kjer so se združile. V času priprav se je vedno bolj izkristaliziral cilj pohoda. Namesto pomoči Bizantincem je v ospredje stopila osvoboditev (bolje rečeno osvojitev) Božjega groba v Jeruzalemu, Ker so pričakovali visoke stroške, so plemiči prodali, zastavili ali predali svoja posestva ali si denar sposodili. Zaradi tega je britanski profesor cerkvene zgodovine Jonathan Riley-Smith prepričan, da jih je v udeležbo silila predvsem duhovnost in ne toliko obljubljena nova lastnina. Toda njihova dejanje so bolj značilna za ljudi, ki so se zavestno odločili za pot brez povratka. Zato so prej voda na mlin Smithovega rojaka, zgodovinarja Stevena Runcimana. Na njegova dognanja se je v preteklosti sklicevala večina avtorjev številnih prispevkov o vzrokih nastanka križarjev, saj je veljal za vodilnega poznavalca srednjega veka. Trdil je, da so tvorili jedro udeležencev mlajši sinovi plemičev, ki zaradi dednega prava niso imeli nobenih možnosti, da bi dobili zemljo in visok družbeni vpliv, in obubožani vitezi, ki so iskali novo življenje in premoženje. Nekatere so celo spremljale njihove družine. Kar se po eni strani ne sklada s hudomušnimi zgodbami o deviških pasovih, ki bi jih morale soproge nositi v času njihove odsotnosti, po drugi strani pa kaže, da so iskali prihodnost drugje.
Tudi potek in rezultat prvega križarskega pohoda potrjuje Runcimana, ki obenem namiguje, da je njihov prihod porušil versko strpnost in ravnovesje Bližnjega vzhoda. Večina glavnih poveljnikov, Godfrey in Baldvin Bouillonski, Bohemund in Tankred Tarentski, Rajmund Touluški, si je razdelila osvojen plen in se nikoli več ni vrnila iz Zamorja.
Kri je segala do kolen
Štiri države (grofija Edesa, kneževina Antiohija, grofija Tripoli in Jeruzalemsko kraljestvo), ki so nastale po prvem križarskem pohodu, so bile le kratkega daha. In to kljub odlično vojaško organiziranim in usposobljenim viteškim redom, spočetim v Jeruzalemu, in vsem sledečim križarskim vojnam (številke se gibajo okoli osem), ki pa vse niti niso imele za cilj Jeruzalema. Glavni razlog je zagotovo bil, da križarjem ni sledila množična emigracija iz Evrope, velika večina domačinov pa se ni želela prekrstiti. Mogoče po božji volji zahodno krščanstvo dolgoročno ni dobilo v roke Svete dežele!? Je to (bila) kazen za - ne edini, toda zagotovo največji - krvav madež, ki so nam ga zapustili križarji in ga spretno izkoriščajo muslimanski verski skrajneži za opravičevanje lastnih zločinov.
Ko so križarji po treh letih bojev, stradanj, zmag in porazov ponoči 14. julija 1099 končno preplezali jeruzalemsko obzidje, je sledil pokol. Pobili so skoraj vse - kristjane, žide, mohamedance. Bog bo že rešil svoje, je bil izgovor. Kronisti so opisali, da je kri segala do gležnjev, celo do konjskih kolen. Število žrtev bo večna uganka. Po najnovejših podatkih so ga zmanjšali na 3000, potem ko se je govorilo o 30.000, 40.000, po islamskih virih celo 70.000 žrtvah. Očitno je šlo za tipično krvoločno maščevanje zmagovalcev, znano iz številnih drugih spopadov, po vseh travmah, frustracijah, izgubah, ki so jih med vojno doživeli. Nastradali pa so spet povsem nedolžni ljudje, ki za njihove bolečine niso bili nič krivi.
Ko so preplezali jeruzalemsko obzidje, so križarji pomorili skoraj vse - kristjane, žide, mohamedance
Saladinova velikodušnost
Da se s poraženci lahko ravna drugače, bolj človeško, dostojanstveno, na to lekcijo krščanski svet ni dolgo čakal. Ko je jeseni 1187 zloglasni sultan Saladin oblegal Jeruzalem, je bila njegova usoda že zdavnaj zapečatena. Po številnih pogajanjih je sprva privolil v mirno predajo mesta, potem pa v nižanje vrednosti odkupnin za meščane. Njegova velikodušnost je bila brezmejna. Številne, ki niso imeli denarja za odkupnino, je rešil pred suženjstvom. Dovolil je urejen izhod iz mesta in preprečil kakršnokoli pobijanje. Tudi relikvije in cerkveni zaklad so smeli duhovniki odnesti. Kljub temu smo v Evropi še v 20. stoletju poslušali pravljice o Saladinovi krutosti in gledali filme o junaštvih angleškega kralja Riharda Levjesrčnega, čeprav mu Jeruzalema na tretjem križarskem pohodu ni uspelo iztrgati iz Saladinovih rok.
Dokler bomo imeli tako (v sedanjosti značilno) popačeno podobo o križarjih, bodo ti med razlogi za konflikt med krščanstvom in islamom. Naj bodo raje poučno svarilo pred pogubnim verskim fanatizmom in neskončna umetniška inspiracija.
