Največji atletski izziv: po 84 kilometrov sto dni zapored!

NR
21.04.2019 01:14

Veliki maraton ali sto dvojnih maratonov v stotih dneh je tudi obred posredovanja dobrega na druge ljudi. Vaje v kljubovanju smrti so bistvo budistične prakse.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vzdolž grebena gore Hiei menihi gledajo proti vzhodu navzdol na spokojno jezero Biwa, proti zahodu pa na lesketajoči se Kjoto - kot da lebdijo med svetom budistične praznine in tuzemskih čarov.
Ciceron

Morda tako neizprosni treningi za koga predstavljajo kršitev Śākyamunijeve srednje poti, toda prav vaje v kljubovanju smrti so bistvo budistične prakse. Če se Śākyamuni ne bi postil skoraj do smrti in se v iskanju razsvetljenja ne bi podredil najbolj neizprosni strogosti, bi doktrina srednje poti sploh ne obstajala. Asketizem ga ni pripeljal do razsvetljenja, pač pa mu je pomagal pri transformaciji v Budo. Prav zato je prehod meniha maratonca iz stanja, ki ga doseže med postenjem oziroma doirijem, mogoče primerjati s sestopom Bude Śākyamunija s himalajskega pogorja po njegovem velikem prebujenju. Ali z besedami sorodnika enega izmed gyojev: "Budizem sem venomer zavračal kot vraževernost in nesmisel, dokler nisem videl svojega brata, ko je prišel iz dvorane Myōōdō po zaključku doirija. Resnično je bil videti kot živi buda."

84 kilometrov dnevno 100 dni zapored

V zadnjem, sedmem letu sta spet na sporedu dve stodnevni obdobji. Prvo, ki morda predstavlja največji atletski izziv vseh časov, predstavlja vsakodnevni 84-kilometrski tek po okolici Kjota: najprej 30 kilometrov okrog gore Hiei, nato 10 kilometrov po pobočju Kirara in na koncu 44 kilometrov dolg obroč okoli Kjota. To je razdalja dveh olimpijskih maratonov, gyoja pa po njej ne teče enkrat na štiri leta, temveč jo mora premagati vsak dan, sto dni zapored.

Deset minut spanca kot pet ur

Če so bili menihovi pretekli teki samotno iskanje globoko v gorah, je ta maraton posvečen ljudem, ki se borijo za preživetje sredi velikega mesta, je tiho poganjanje kolesa dharme in pridiganje z lastnim dobrim zgledom namesto s praznimi besedami. Glede na to, da je Veliki maraton poleti, sredi živahne turistične sezone, se promet dobesedno ustavi in umakne pisanemu sprevodu tendaijevskih svečenikov, laičnih vernikov, fotografov, filmskih režiserjev, zvedavih opazovalcev, tekačev in vseh drugih mimoidočih.
Premagovanje 84-kilometrske proge na ravninskih predelih in v mestu menihu deloma olajšajo pomočniki potiskači. Ti menihu na križ nastavijo podložen drog in ga nežno potiskajo. Če je potiskač (vsak dan se menjavajo) dovolj izkušen, lahko prispeva tudi polovico vse sile, ki jo maratonski menih potrebuje na prostranih ravninah. Če pa je potiskač novinec ali mlad vernik, ki ne zmore dohajati menihovega tempa, je njegov trud zaman. (Nekateri menihi se za določen odsek ali za celotno progo tudi odrečejo pomoči potiskača.)
Drugi pomočnik sledi menihu z zložljivim stolom, ki ga maratoncu podstavi v trenutku, ko se ta ustavi pred semaforjem ali drugimi ovirami. Gyoje kljub strahotnemu pomanjkanju spanja večinoma končajo Veliki maraton v presenetljivo dobrem stanju, verjetno zato, ker so nenehno deležni spodbude in navdušenja množice občudovalcev. Kadar pa lahko spijo, je spanec globok, miren in okrepčilen. Njihovo staro reklo pravi: "Za meniha maratonca je deset minut spanja vredno toliko kot pet ur običajnega počitka."
Med Velikim maratonom meniha podpirajo množice sokuhoko vernikov. To so člani posebne skupine pomočnikov, ki meniha spremljajo, usmerjajo promet, mu prenašajo opremo, pripravljajo obroke, perejo oblačila in skrbijo za njegove druge potrebe. Nekateri sokuhoko - članstvo v skupini se prenaša iz roda v rod - spremljajo menihe že desetletja in v tem času so premagali že približno toliko kilometrov kot sami gyoje.

Post, ki človeka skoraj mumificira

Zaključni obred iniciacije maratonskih menihov predstavlja post stotisočih molitev in slovesnost z ognjem, jumanmai daigoma. Sto dni pred slovesnostjo začne gyoja s strogim postom. Prepovedana so vsa zrna (riž, moka, soja in podobno), sol in večina listnate zelenjave. Tako je menih primoran živeti od krompirja in druge koreninske zelenjave, kuhanih borovih iglic, oreščkov in vode. Post gyojo popolnoma izsuši, skoraj mumificira. S tem je poskrbljeno, da ga ne pokonča prekomerno znojenje, ko med osemdnevnim ognjenim obredom sedi neposredno pred prasketajočim plamenom ter vanj eno za drugo meče molilne paličice.
Na paličicah so zapisane prošnje vernikov, menih pa jih prenaša božanstvu Fudō Myōōju. Običajno je paličic več kot 100 tisoč, včasih tudi do 150 tisoč. Čeprav je ta post za dan krajši od tistega pri obredu doiri in jim je dovoljeno nekaj ur spanja v sedečem položaju, večina gyojev meni, da je preizkušnja še težja, saj imajo občutek, da se "v peklu cvrejo pri živem telesu".

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta