Naša dvoličnost

V času, ko bi menda morali biti dosegljivi 24 ur na dan, ko bi morali še v istem hipu odgovoriti na vsako elektronsko sporočilo, ko bi morali biti prisotni na družbenih omrežjih, je pravo razkošje, ko ti vsega tega ni treba. Ne nazadnje ravno zato postajajo najdražji in najbolj cenjeni oddihi, kjer vam obljubljajo, da v nastavitvah nimajo wi-fija, telefonskega signala in raznih priključkov za vaše pametne igrače. No, na voljo so tudi kakšni cenejši načini digitalnega detoksa, ko denimo potuješ v katero izmed držav izven EU in se vsekakor izplača izklopiti prenos podatkov ali pa ko zarineš kam med hribe, kjer se na ekranu izpiše "Le klic v sili". Sicer ni lahko, priznam, ker telefoni ob povezavi s spletom ponujajo praktično vse - od zemljevidov do vremenske napovedi -, kar ti pogosto lahko olajša življenje, in kaj hitro brez njih skoraj ne gre več. Vseeno pa odklopiti se prija.
Ob hkratnem geografskem umiku iz domovine in internetnega sveta lahko, ko morebiti vseeno pokukaš, kaj se dogaja doma, na to pogledaš z razdalje. Nemalokrat se tako od daleč zdi, da se v domovini ukvarjamo s precej banalnimi in življenjsko nepomembnimi stvarmi. V minulih dneh sem sama končno imela priložnost za letno dozo odmika in s tem od daleč gledati na Slovenijo. Tistih nekajkrat, ko je povezava s svetom omogočila osvežitev fejsbuka, se mi je zdelo, da so enkrat za spremembo običajne bedarije nekako ob strani, da so v ospredje prišla pomembnejša vprašanja. Vsebina zapisov se je namreč skoncentrirala bodisi na dečka z redko boleznijo in zbiranje denarja zanj ali na fenomenalne odbojkarje, ki so po kolesarski povzročili novo evforijo, le da je tokrat namesto nogometne in košarkarske zdaj vladala druga žoga.
Hvalevredno je, da znajo ljudje ob težkih trenutkih, ko nekdo potrebuje pomoč, še vedno stopiti skupaj, da znajo pomagati obupanim staršem, ki jih skrbi za njihovega otroka, da jim ni vseeno, ko je nekdo ostal sam, nemočen v kolesju uradnega sistema. Očitno še znamo biti solidarni. Očitno še vedno znamo tudi huronsko navijati.
Cela Slovenija je živela z visokimi fanti ob mreži, ki so (bili) za mnoge navdih za pogum in borbenost. Za nekaj trenutkov smo bili popolna država, kjer ni nič nedosegljivo, nič nemogoče. Vsi za enega, eden za vse.
A kaj, ko vemo, kako hitro znajo naša solidarnost in dobra srca postati selektivni. Bi s takšnim ogorčenjem in navdušenjem hkrati zbrali denar za kakšnega begunskega otroka, za invalida ali brezdomca? Kdaj se nas zgodba posameznika v stiski dotakne in kdaj se raje obrnemo stran? Za koliko drugih otrok, ki prav tako potrebujejo draga zdravila, bi akcija zbiranja pomoči uspela? Ali sta vnema in pripravljenost pomagati morda že popustili? Podobno kot evforija po odbojkarskem prvenstvu. Mnogi strastni navijači, ki so čez noč po nogometu, košarki in bicikliranju postali še strokovnjaki in analitiki za odbojko, so po koncu prvenstva kaj hitro izgubili zalet, že na sprejemu v Ljubljani jih gotovo ni bilo toliko kot v Stožicah. No, pa saj jih tudi na prvih tekmah ni bilo. Številni čez noč rojeni športni navdušenci se bolj kot nad športom navdušujejo nad šampioni, z uspešnimi posamezniki se res ni težko identificirati. Zato pa s tako lahkoto pljuvajo po športnikih, kadar jim ne gre. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi bile vse naslednje tekme odbojkarjev tako dobro obiskane kot zadnje v Stožicah? Kam poniknejo navijači, ko se nogometna pravljica za nekaj let prekine? Pa saj tudi v politiki ni nič drugače - običajno po volitvah slavimo uspeh novih obrazov, že čez nekaj dni pa z enako vnemo bentimo čeznje.
Tako od daleč se zdi, da znamo biti "mi, Slovenci", ki smo tako pogumno stopili v bran bolnemu dečku in pokazali veliko mero solidarnosti s šibkejšimi in ki tako zelo navdušeno in zvesto navijamo, predvsem dvolični. Solidarnost se pogosto konča pri drugačnih, navijaška zvestoba pa ob prvih neuspehih.