Bojan Tomažič
Ob koncu leta se lahko ustavimo in povprašamo po svojih željah, o tem, kaj si želimo, da se v nas rodi živega in novega. Kajti rojeva se nov čas in dobro bi bilo, da ga začutimo in se ob tem izrazimo," opomni Alenka Rebula, z Josipo Prebeg soavtorica nove knjige Pristno praznični, kot nalašč za ta čas. "Josipa je prispevala svoje izkušnje in strokovno znanje, zlasti budnost, s katero ujame lepoto doživetega in čarobnost čistih dejanj, ki se rodijo iz hvaležnega navdušenja nad življenjem. Jaz sem vpletla svojo fantazijo in dolgoletno hrepeneče prizadevanje za lepoto, obilje in brezskrbnost življenja, ki se zdaj uresničuje," je Rebula, ki je bila predprejšnji torek gostja dobro obiskanega večera pri Zori A. Jurič v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru, opisala sodelovanje z vaditeljico metode osebne rasti, z naslovom Vera vase, čutečega plesa in še marsičesa, ki je rodilo aktualno knjigo.
Ne dolžnost, ampak vabilo
Biti prazničen ni dolžnost, ampak vabilo, ki vre iz življenja samega, je misel Alenke Rebula. Vabljeni smo, da opazimo, kako prazničen, sijoč in radosten je lahko trenutek in koliko je vredno, da nam je dan. "Praznik naj bo dopust, osvobojen prostor, kot je izvorno bil, takrat nam je dopuščeno nekaj, kar običajno ni mogoče. Odpre se svoboda, praznina, v kateri lahko odkrijemo tiste svoje potrebe, ki jih obvezujoča vsakdanjost izriva."
Potreba po prazničnosti je osebna potreba vsakega človeka, v vseh kulturah je tako bilo in tudi v tej je dobro, da si zagotovimo tisto, kar nam delovna vsakdanjost ne omogoča, kar nam preprečuje in zavira. "Ta pritisk neizpolnjenosti nabreka in se steka v veliko deročo reko, ki išče izhod in izpolnitev v prazničnih dneh."
Včasih so bile veselice drugačne
"V starih časih so ljudje šli lepo oblečeni na veselico in nekaj časa preživeli brez dela in skrbi, druženje ob glasbi in igri jih je povezalo, pozabili so na trdo življenje, razprtije in trpljenje in se poveselili. Sodelovali so vsi, nihče za uspeh veselice ni bil zadolžen in odgovoren. Danes so vaški prazniki te značilnosti izgubili. "Pripravljamo jih s ciljem, ki mora biti dosežen, pričakuje se uspešnost pobude. Na eni strani so odgovorni in na drugi občinstvo brez zadolžitev, biti bi moral tudi dobiček. Danes torej z vsem, kar počnemo, hočemo narediti vtis, treba je požeti odobravanje, se izkazati s svojimi sposobnostmi, v zahtevnosti do sebe in drugih pa se prazničnost ne more roditi."
Kot klas, poln zlatega zrnja
Vsaj uro na dan zase
Prazničnost se začne s tem, da prebudimo pozornost do sebe, nekateri pogrešajo spremembe, drugi počitek in tišino, hojo po gozdu, tretji bi brali, poslušali glasbo, se umetniško izražali. "Nekatere dobrine so nenadomestljive za naše veselje do življenja. Če nam jih kronično primanjkuje, se dogaja nekaj zahrbtnega: vedno manj čutimo, da nam jih primanjkuje. Vdanost v obstoječe stanje je seveda le navidezna, saj življenje v nas glasno trka na zaprta vrata. Ne moremo drugače, kot da si nemir tešimo z nadomestili. V resnici nam je težko in hudo, a se ob tem ne ustavljamo in še naprej poskušamo doseči, da bi vse teklo, kot mora. Da bi vse to obvladovali, moramo odtegniti pozornost sebi, nismo več pozorni na naše lastne želje." Posluh za svoje potrebe lahko pri človeku postopoma otopi, zato si je treba prisluhniti.
Alenkine misli, ki prav pridejo
- Življenje se dogaja ta hip in telo hoče biti živo zdaj.
- Kar ti manjka, te išče.
- Moč potrebuje korenine, da ostaja z menoj.
- Pod kožo je resnica o naših potrebah.
- Poslušati drugačne od sebe je lahko zelo bogata, nepredvidljiva izkušnja.
- Na poti skozi gozd sem opazila, da me vidi in uči živeti.
- Malenkosti spreminjajo življenje.
- Poglej, kaj te boli, a tudi vse ostalo.
- V žalosti ne pozabi na svoje veselje.
- Ko nam je težko, navadno pustimo, da nas preplavijo žalost, skrb, teža. Toda življenje v nas brani svoj sveti prostor.
- Življenje ni vožnja po avtocesti. Ne moremo pritiskati na plin po mili volji. Ni ravno, ni pregledno, ni ograje, ki prepreči, da bi nam kaj prekrižalo pot.
- Če se bojiš, potrebuješ dobre izkušnje. Strah izraža naše prepričanje oziroma izkušnjo, da ne moremo računati nase. In na druge.
- Sila smo in ne vemo.
- Naša prva naloga je povabiti sebe v življenje vsak dan.
- Ekspanzija in seganje čez meje znanega sta pogosto dobra izbira. Včasih pa je čudovito delati nasprotno.
- Trenutek blaženosti ugasne, če ga povežete z vsem, kar manjka. Zakaj mu ne bi pustili, da vas popelje nekam, kjer še niste bili?
- Počastiti, kar mi je uspelo, je kot nahraniti in pobožati svojega ljubega psa čuvaja.
Povejmo, kaj hočemo
Ljudje se morajo čim prej naučiti poslušanja sebe, ugotoviti, da je to nujno. Tisti, ki se ne posluša, je ves čas na begu pred seboj. Pri njem se pojavi neodločnost, potrebuje deset minut, da se odloči, kaj bi jedel, nazadnje izbere tisto, kar so izbrali drugi. "Če bi ostalo samo pri hrani, še ne bi bilo tragično, a vse to prerase tudi v to, v katero šolo se bo vpisal, kakšno delo bo opravljal, in nikoli nikomur ne bo znal reči ne. Živimo v časih, ko bi vsak moral vedeti, kaj je treba in kaj hoče, on pa nič od tega ne zmore izraziti. Ko bi bilo treba kaj pametnega reči, tega ne stori, a ne zato, ker ne ve, ampak zato, ker se ne more odločiti. "Nima osebnosti, misli, da nima okusa, se sploh ne čuti, nima pravega občutka za to, kar je, hodi naokrog v megli. In dokler je megla, seveda tava." In tavanje seveda ni življenje, kakršnega si človek želi.
Pristno praznični s knjigo
"Knjiga Pristno praznični prinaša olajšanje in veselje, pravljica in misli odpirajo vrata v prostost, vodi k odkrivanju prazničnih trenutkov," so knjigi o praznikih na pot napisali v založbi Inštitut Vera vase, kjer je izšla. Kako brez napora narediti iz naših praznovanj prisrčno tople, osrečujoče dogodke, je mogoče v njej odkriti. Kako se rešiti preganjanja, utrujanja in nezadovoljstva, ker smo hoteli vse osrečiti. Je pot v radoživost po vaši meri. Potrebni smo prazničnosti, podarimo si jo, pravijo.
Kar se spomnimo, je bil nekdo ob nas
Pri vsem, kar smo doslej počeli, je bil nekdo poleg, je nekdo sodeloval. To spoznanje nas ovrednoti in počasti, kajti utemeljeno lahko občutimo, koliko drugim pomenimo. Drugi so veliko prispevali k našemu življenju in to je eden najglobljih razlogov za praznovanje. Dokler so dragi ljudje ob nas, se obdarovanosti ne zavedamo, ozavestimo jo, ko jih ni več. Zato jih moram počastiti v času, ko so. "Čas, da dojamemo, kakšen dar so ti ljudje za naše življenje, je zdaj. Čas, da jim to povemo in pokažemo, je zdaj." Hvaležnost nam omogoča, da se odpiramo veselju in da opazimo vse na svoji poti, kar je osrečujoče. Vsaka neizrečena zahvala je odpoved veselju, vsak občutek hvaležnosti je cvet, poln semen. Dan brez hvaležnosti pomeni, da smo ga zapravili. Karkoli zaključimo, četudi neuspešno, je prav praznovati. Prav je opaziti, kaj smo izgubili, treba je žalovati in se posloviti, potem prepoznati tisto, kar smo sprejeli, in se zahvaliti. Novo lahko posejemo samo na njivi, s katere smo pobrali sadove in jo pripravili za nov ciklus.
Svetloba živi in se vrača
Bolj smo občutljivi, več zmoremo
