Nekoč: O najimenitnejši rodbini v Slovenski Bistrici

V Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica so se lotili zgodb o njihovem mestu. Kot pravi Viktor Ajd, vodja vodniške službe pri zavodu, so domačini dolžni poznati zgodbe in spomine, ki niso nikjer zapisani: "Polpretekla zgodovina našega mesta je zelo slabo zapisana ali pa sploh ni. Zato sem prišel na zamisel, da bi se z Bistriškimi zgodbami približali ljudem, ki se teh ljudi še spominjajo. Marsikaj se je namreč zamolčalo zaradi političnih ali drugih razlogov. Nekateri Bistričani niti ne vedo, da smo imeli v našem mestu resnično meščanstvo. Po drugi svetovni vojni so ti ljudje izgubili skoraj vse, se odselili ali pa izginili neznano kam. S temi zgodbami odstiramo še kako poznano, a zamolčano zgodovino našega mesta. Se pa oddaljujemo od političnih in nacionalnih predznakov in pozivamo Bistričane, naj nam pomagajo ustvarjati zgodbe z nami." Viktor Ajd je pred kratkim v projekcijski dvorani Bistriškega gradu povedal marsikaj zanimivega o nekdanjem Glavnem trgu, današnjem Trgu svobode.
Dr. Josip Vošnjak je v knjigi Spomini zapisal: "Najimenitnejša rodbina v Slovenski Bistrici so bili Pongratzovi, katerih dom stoji na Glavnem trgu. Mark Pongratz je bil ravnatelj posestev (graščin) plemiške družine Attem, v petdesetletni svoji službi si je toliko prihranil, da si je postavil hišo v Slovenski Bistrici in kupil vinograd v Kovačlonski gori, zraven katere raste sloviti Brandner. Živel je še mnogo let v pokoju in umrl blizu 100 let star leta 1868, prav vpričo mene. Bil je do zadnjega na telesu in duhu čil, lahko je jedel, zraven pil po par kupic vina, pušil pa ves dan iz pipe."

Albert Štiger, častni občan in župan

Leta 1935 je družba Florian Štiger in sinovi praznovala 130-letnico delovanja. Veliko podjetje je leta 1805 ustanovil prodajalec Jožef Štiger iz Slovenj Gradca. Po njegovi smrti leta 1845 sta družbo prevzela Florian, ki se je poročil z Ido Pongratz, in Johann. Leta 1874 je podjetje samostojno prevzel Florianov sin Albert, tedaj že znani župan, podjetje so preimenovali v F. Štiger in sin. Po Florianov smrti je podjetje leta 1893 prevzel sin Albert (njegov sin, advokat Florian, je bil do leta 1916 prokurist, do njegove prerane smrti leta 1920). Do leta 1933 je bil prokurist podjetja Florianov drugi sin Albert, po njegovi smrti pa so podjetje prepisali na Florianovo sestro Ido Štiger.

​Odvetnik Boštjan Schaubach

Zraven Štigerjeve - Pongracove hiše (na drugi strani Ozke ulice) stoji hiša, v kateri so izdelovali gumbe (Perlmutterknopfe - biserne gumbe). Hišo, kije bila verjetno prej v lasti družine Štiger, je pred vojno kupila družina Škofca. Hiša na severnem delu Glavnega trga je bila v lasti družine Scherf; Scherfi so bili steklarji.
Odvetnik dr. Boštjan Schaubach se je poročil z eno od Scherfovih hčera, Milo Scherf. Boštjan Schaubach je bil član Slovenske ljudske stranke, leta 1927 so ga izvolili v Mariborski deželni zbor, 1935. pa je bil izvoljen za predsednika okrajnega odbora Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ); 24. novembra 1935 je v dvorani okrajne hranilnice v Slovenski Bistrici organiziral shod JRZ, na katerem je bil glavni govornik minister dr. Miha Krek. Iz doslej znanih in najdenih podatkov je bil župan Slovenske Bistrice zagotovo v letih 1928, 1930, 1934 in med letoma 1938 in 1940. Umrl je 18. marca 1953 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.

Hotel Neuhold

Čez cesto je stal znani hotel Neuhold, kasnejši dom JNA (v njem sta danes mladinski center in prostori RIC-a Slovenska Bistrica). Neuholdi so bili posestniki, ki so oddajali sobe za tujce. Prav v hotelu Neuhold se je leta 1923 zgodil napad Orjune, ko je bilo več ljudi ranjenih zaradi odvržene bombe.
Sosednja hiša je bila v lasti Johanna Tegerja, čevljarja in člana ustanovnega zbora gasilskega društva. Bil je zaprisežen Nemec in tudi tatvine mu niso bile tuje. Teger je hišo prodal Pecerikovi, v kateri je imela trgovino. Še pred Tegerji je bilo posestvo v lasti Kopačevih. V prvem nadstropju Tegerjeve hiše se je rodila dr. Zora Janžekovič. V knjigi Kako je bilo je zapisala: "Rodila sem se 30. 9. 1918 v hiši čevljarja Tägerja na današnjem Trgu svobode, kot druga izmed štirih otrok. Oče je imel od prej obveznosti plačevanja preživnine za dva izvenzakonska otroka (starejšega polbrata Walterja v Avstriji in polsestro Mimiko v Mariboru). Bila sem živahen in silno radoveden otrok - poredna mala potepinka. Posedala sem v čevljarski delavnici hišnega gospodarja, ki je bila v pritličju. Bila sem mala prijateljica gospe Mondini v lekarni v sosednji hiši in skozi vrata kukala pri stricu Matušu v ožarjeno kovačnico ob mostu bistriškega potoka. Ob vsaki priliki sem se znala izmuzniti, pozimi tudi brez plašča in v copatkih, ker sem enostavno 'morala' biti prisotna na tistem majhnem, morda meter visokem sankališču v kotu grajskega parka. Spametovale me niso niti kazni niti odprte ozebline na prstih in petah."

Dobrotnik Mondini

Na vogalu Kolodvorske ulice je živel dr. Josip Vošnjak, kasneje so tam uredili lekarno, nad katero je prebival lekarnar Bruno (Branislav) Mondini. Bil je je eden od dobrotnikov, ki so zbirali denar za uboge. Uredil je mlekarno, v kateri so razdeljevali šolskim otrokom mleko in kruh. Prav tako je vodil protituberkulozno ligo v mestu in bil aktivni član Sokola. Bil je tudi govornik na različnih prireditvah in solo pevec.
Nasproti Štigerjeve hiše je živel cesarski svetnik Jakob Versolatti, ki se je rodil blizu Gorice. V osemdesetih letih 19. stoletja je prišel v Slovensko Bistrico kot zidar, zgradil je dvorec Vinarje, novo vojašnico, moderno jahalnico in stanovanja za železničarske delavce na Pragerskem in veliko privatnih hiš.