Neslišni nočni letalci so ogrožena vrsta

Drobno bitje ni daljše in širše od polovice človeške dlani. Čisto mirno ždi na dlani svoje skrbnice Jasmine Kotnik in nezaupljivo mežika v ljudi, ki radovedno segajo proti njemu, se ga previdno dotikajo s prstom ali si ga zgolj ogledujejo. Kotnikova nato razkrije, zakaj je sicer divja žival zdaj našla dom na zavesi v njeni dnevni sobi: netopir brez enega krila v naravi ne bi preživel. Skrbnica sklepa, da ga je v kremplje dobila mačka ali kakšna podobna zver. Hrani ga z ličinkami mokarjev in spoznava še tiste plati netopirske eksistence, za katere kot članica Društva za proučevanje in varstvo netopirjev doslej še ni vedela. Zdi se ji, da se je malček navadil nanjo in je morda kar vesel, da ga je vzela pod streho.
Preden smo si netopirja ogledali v živo, nam je veliko o tem živalskem redu povedala Jasminina kolegica iz društva Monika Podgorelec, univerzitetna diplomirana biologinja. Predavanje za starše in učitelje so na OŠ Janka Padežnika v Mariboru pripravili v okviru mednarodnega projekta Netopir na vulkanu, v katerega so vključeni preko programa Erasmus+. Eden od ciljev seznanjanja učencev in posredno tudi njihovih staršev z netopirji je preseganje predsodkov, ki se teh živali že stoletja trdovratno držijo. Med drugim ta, da se netopirji zapletajo ljudem v lase. "Med sprehodom, na katerem naj bi si ogledali netopirje," pojasnjuje Monika Podgorelec, "lahko ljudem desetkrat ponovim, da se ne zapletajo v lase. Ampak ko kakšen končno prileti mimo, jih veliko še vedno zamahne z roko nad glavo, da bi se ga ubranili." Očitno bo potrebnih še veliko sprehodov.
To pa ni edina vraža, ki spremlja nočne letalce. Ljudski glas jih povezuje s čarovnicami in vampirji, kot oni naj bi tudi netopirji pili kri. Prav tako velja prepričanje, da so slepi, umazani, nekakšne leteče miši in da prenašajo steklino. Podgorelčeva zato poskuša na predavanjih - ob podpori dejstev - ovreči take izmišljene, zavajajoče in škodljive trditve.

Vsi ne visijo s stropa

Netopirji sodijo po zoološki klasifikaciji med male sesalce, a z mišmi in podobnimi redi nimajo prav nič skupnega. Medtem ko imajo miši potomce večkrat letno, se netopirji parijo le enkrat in samica le enkrat v letu, junija ali julija, skoti enega mladiča. In sicer tako, da visi z glavo navzdol. Pred kotitvijo, spomladi, se lahko samice združijo v večje skupine, tako imenovane porodniške gruče. Naselijo se v toplih podstrešnih prostorih ali toplih delih jam, primernih za vzgojo mladičev. Za mladiče skrbijo, dokler niso sposobni samostojnega življenja, kar je običajno najkasneje septembra. Odrasli samci so v poletnem času nekakšni "slamnati vdovci": bodisi samotarijo bodisi se združijo v manjše kolonije, ki pa razpadejo takoj, ko znova nastopi čas parjenja.
Fizično so netopirji bolj ali manj nespremenjeni že 52 milijonov let. Najmanjši bi se zlahka skril v škatlico za vžigalice, največji primerki iz podreda orjaških netopirjev, ki jih imenujejo leteči psi, pa imajo razpon kril skoraj dva metra. Na svetu so doslej odkrili približno 1400 vrst netopirjev, od tega jih 30 živi tudi v Sloveniji, 13 vrst netopirjev je dokazanih na območju Maribora. Po domače njihovemu letalnemu organu sicer rečemo krilo, strokovno se imenuje letalna mrena ali prhut. "Zakaj ne perut?" vpraša predavateljica. Pametno ugotovimo, da zato, ker nima perja. Netopir je pokrit z dlako, letalna mrena pa je tanka kožna tvorba, razpeta med sprednjimi in zadnjimi okončinami. Iztegnjena je podobna človeški dlani, tanke koščice, med katerimi se razrašča, so podaljšane dlančnice in prstnice. Medtem ko se eni ovijajo v prhuti, jih drugi pritisnejo k telesu. Ko visijo s stropa, se oklepajo podlage z ostrimi kremplji. Vendar visijo le nekatere vrste, na primer mali podkovnjak, ki se ovije v svoje prhuti in mu zaradi značilne silhuete rečejo tudi "jamska hruška". Mnogo vrst pa živi v drevesnih duplih, špranjah med skalami in na podobnih mestih, kjer so na varnem in si lahko privoščijo življenje z dvignjeno glavo. Vendar teh v nasprotju z vrstami, ki visijo, po navadi ne vidimo, zato se je uveljavilo prepričanje, da vsi netopirji visijo s stropa.

Ne pijejo krvi

Jame, dupla in skalne stene niso njihovo edino prebivališče. Radi se naselijo tudi v bližino človeka, denimo na velikih praznih podstrešjih cerkva in podobnih poslopij. Podnevi spijo, ponoči se podajo na lov. Vidijo sicer dobro, a veliko bolj kot na oči se pri letenju in lovu zanašajo na druga čutila, sploh sluh. Oddajajo in zaznavajo zvoke, ki so človeškemu ušesu neslišni, saj na frekvenci med 18 in 109 kHz že valovi ultrazvok. Če jih želimo slišati, moramo uporabiti UZ-detektor. Znanstveniki so z njegovo uporabo ugotovili, da se različne vrste oglašajo z različnimi frekvencami. Vsem (razen orjaških netopirjev) pa je skupno to, da se orientirajo z eholokacijo: ves čas oddajajo zvok, ki se odbija od vsake ovire, na katero naletijo. Tako zaznajo oddaljenost, vrsto in velikost objekta, ki se mu približujejo. Zvok oddajajo skozi usta ali nos, sprejemajo pa ga skozi uhlje. Strokovnjaki zato pravijo, da netopir "gleda z ušesi".
Glavna hrana netopirjev so žuželke, pajki, stonoge, nekatere vrste se hranijo tudi s sadjem in cvetnim prahom, le tri vrste v Srednji in Južni Ameriki pa so znane po tem, da živalim ližejo kri. Od septembra do novembra si nabirajo zalogo podkožne tolšče, ki jim nato zadošča za trimesečno zimsko spanje. Med hibernacijo se njihov metabolizem upočasni, telesna temperatura pade na temperaturo okolice, torej na približno deset stopinj Celzija, bitje srca se upočasni na deset udarcev v minuti. Iz hibernacije se zbujajo na dva do tri tedne, za prebuditev potrebujejo od 30 do 60 minut in veliko energije. Če jih med zimskim spanjem vznemirjamo, da se morajo pogosto na silo prebuditi, je to lahko zanje usodno: porabijo lahko vso zalogo energije iz tolšče, nove pa zaradi pomanjkanja hrane ne morejo pridobiti, zato poginejo. Sicer je povprečna življenjska doba netopirjev od sedem do dvanajst let, našli pa so tudi že primerek, star častitljivih 37 let.
Pri nas so vse vrste netopirja zavarovane, pa vendar jih najbolj ogrožamo prav ljudje: če podiramo zgradbe in sekamo drevesa, kjer radi gnezdijo, če pobijamo žuželke s pesticidi, če zapiramo vhode v jame z mrežami, skozi katere ne znajo leteti. "Znano je, da netopirji leta in leta naseljujejo isto domovanje," pojasnjuje Monika Podgorelec. "Če jih preženemo, se sprazni velik habitat. S tem pa se poruši tudi naravno ravnovesje na celotnem območju, saj imajo netopirji veliko vlogo prav pri uravnavanju števila žuželk." Zaradi človeških predsodkov pa so netopirji po vsem svetu ena najbolj ogroženih živalskih skupin.