Nobelove nagrade in čudaške odločitve: Gandhi je bil menda predlagan več kot 20-krat, dočakal 6 nominacij, nagrade pač ne

Kdo ni dobil nagrade, pa bi jo moral? To izredno spolzko področje lahko in smemo ocenjevati zgolj s časovne distance. Številni znanstveniki, še bolj pa književniki, za časa življenja še niso dosegli ustreznega spoštovanja in so njihova dela začeli ceniti šele leta po njihovi smrti.
Nekaj imen vendarle izstopa. Kar težko je verjeti, da Nobelove nagrade za fiziko nista prejela ne Nikola Tesla ne Thomas Alva Edison, ki ju danes štejemo med najpomembnejša moža na tem področju. Obstajajo govorice, da naj bi Nobelov sklad oba nagradil leta 1915, ko pa so o tem obvestili Teslo, naj bi ta nagrado ogorčeno zavrnil, češ da je v takšni družbi pač ne želi. Da bi prikrili škandal, so ime nagrajenca nato hitro spremenili in nagrade ni dobil niti nič krivi Edison. Ne vemo, kaj bi se zgodilo, če bi odbor najprej poklical Edisona, ne vemo pa niti tega, zakaj jima nagrade niso podelili posamezno, če ne tistega leta, pa pozneje.
Čez leta se bodo pri Nobelovem skladu verjetno tolkli po glavi, da nagrade niso podelili Stephenu Hawkingu, slovitemu angleškemu fiziku, ki ga poznavalci uvrščajo med največje, ob bok Albertu Einsteinu in Isaacu Newtonu. Kakorkoli, priložnosti so zamujene, nesrečni Hawking je leta 2018 umrl.
Vsakdo, ki je hodil v šolo, ve za Dimitrija Mendeljejeva, tistega ruskega kemika, ki je elemente razporedil v periodni sistem. Velikan znanosti je bil večkrat predlagan, leta 1906 je bil menda tudi v ožjem izboru. Ni je dobil, čeprav je bila to zadnja priložnost. Leto pozneje je umrl.

Gandhi brez Nobelove nagrade

Ko govorimo o nagradi za mir, verjetno večina najprej pomisli na Mahatmo Gandhija, legendarnega indijskega voditelja, ki je sredi prejšnjega stoletja Indijo popeljal v svobodo s taktiko mirnih, nenasilnih demonstracij. Menda je bil za nagrado predlagan več kot dvajsetkrat, dočakal šest nominacij, nagrade pač ne. Potem ko je bil leta 1948 ubit v atentatu in je za njim žaloval ves svet, je član norveškega odbora, ki izbira Nobelovega nagrajenca za mir, izjavil: "Gandhi je lahko živel in deloval brez Nobelove nagrade, ne vem pa, kako bo naš odbor poslej deloval ob dejstvu, da mu nagrade nikoli ni podelil." Leta 1948 so skušali krivico vsaj ublažiti in nagrade sploh niso podelili, češ da na svetu ni živečega kandidata, ki bi si nagrado bolj zaslužil od njega.
In če napake na področju znanstvenih panog še nekako razumemo - dosežke znanstvenikov je sila težko primerjati, po večini so tudi slabo medijsko predstavljeni -, je s književnostjo drugače. Obstajajo pisatelji, ki že za življenja postanejo "legende" in vplivajo na ogromno število sodobnikov, njihov vpliv pa običajno seže daleč čez meje njihovih domovin. Poglejmo si le nekaj najbolj izstopajočih primerov.

Kaj pa Tolstoj?

Lev Nikolajevič Tolstoj je bil brez dvoma vodilni književnik v začetku dvajsetega stoletja, Nobelov sklad je resno obravnaval možnost, da mu nagrado podeli. Bil je večkratni nominiranec in veliki favorit za prvo nagrado leta 1901. Ni je dobil ne takrat in ne v nekaj naslednjih letih, razlogi pa so izključno politični (Tolstojeva literarna "vrednost" je namreč visoko nad vrednostjo prvih nagrajencev). Švedska in carska Rusija sta se v začetku stoletja prav grdo gledali in eno od kopij nenehnih sporov se je tako zlomilo na nič krivem Tolstoju.
Kaj reči o Jamesu Joyceu, očetu modernega romana, njegovemu sodobniku Marcelu Proustu ali legendarnemu Franzu Kafki, ki nagrade niso dočakali? Kakor tudi ne izredno priljubljena Francoz Emile Zola ali Američan Mark Twain (le kdo ni prebral kaj njegovega?), pa oče Dobrega vojaka Švejka Jaroslav Hašek ali njegov rojak Karel Čapek.
V čakalnici so ostali še številni priljubljeni pisci svojega časa: Agatha Christie, Astrid Lindgren, ki ji ni pomagala niti švedska kri, pozneje prav tako J. R. R. Tolkien, ki je s svojim Hobittom in Gospodarjem prstanov bralcem po svetu odprl povsem nov svet. "Mati" Harryja Potterja (in pozneje številnih drugih uspešnic) J. K. Rowlingova bo imela za nagrado še nekaj let priložnosti, George Orwell, veliki napovedovalec prihodnosti, več ne.

Mir in vojna

Seznam nagrajencev, ki si nagrade naj ne bi zaslužili, je prav tako dolg. Nekateri znanstveniki so jo dobili za pozneje ovržena dognanja, ekonomisti za povsem zgrešene trditve, književniki so se do nje prebili skozi že opisana stranska vrata. Kaj šele mirovniki - na marsikatero nagrado je neposredno vplivala politika in poskrbela za nepopravljive krivice. Poglejmo si le nekaj najbolj izstopajočih.

Lobotomija

Še skok v znanost. Portugalec Antonio Egas Moniz (medicina, 1949) si je, med drugim, izmislil zloglasno lobotomijo - operacijo, kjer pacientu odrežejo košček možganov. Po Monizu bi tako lahko ozdravili večino duševnih bolnikov.
Nemec Fritz Haber je leta 1918 dobil nagrado za kemijo. Podeljevalci so očitno "pozabili", da si je prav Haber izmislil tudi bojni strup iz klora, ki so ga uporabljali v prvi svetovni vojni in z njim pobili na tisoče nedolžnih ljudi.
V zadnjih letih nekako najbolj "poka" na književnem področju. V naših krajih je najbolj odmevala lanska nagrada Avstrijcu Petru Handkeju, ki je bil javni zagovornik srbskega nacionalističnega režima med tragično jugoslovansko vojno, v svetu pa nagrada rockerskemu pesniku Bobu Dylanu izpred nekaj let. "To, da je Nobelovo nagrado za književnost dobil Dylan (čeprav imamo njegove pesmi zelo radi), je nekaj podobnega, kot če bi restavraciji Mc Donald's podelili tri Michelinove zvezdice," so zapisali v neki ugledni literarni reviji.

Slovenci in Nobelova nagrada

Slovenci smo bili z Nobelom in njegovimi nagradami še najbolj povezani preko Sofije Hess, Nobelove dolgoletne ljubice iz Celja. V 120-letni zgodovini smo sicer izpisali nekaj zgodbic, na tisto pravo, povsem slovensko nagrado pa vendarle še čakamo.
Edini v Sloveniji rojeni nobelovec je za zdaj Friderik (Fritzl) Pregl (1869-1930), ki je leta 1923 prejel nagrado za kemijo. Rojen je bil v Ljubljani, po maturi je odšel v Gradec in tam ostal vse do smrti. Ker je pisal in delal v nemščini, so ga mnogi šteli za Nemca. Ga zato tudi Slovenci dolgo nismo šteli za svojega?! Zelo je cenjen v Avstriji, kjer nagrado Fritz Pregl Preis podelijo tistim kemikom, za katere menijo, da so dosegli pomembne mejnike na področju kemije. Šele v zadnjih letih je Pregl našel mesto tudi v slovenskem javnem prostoru, ko smo ga začeli predstavljati kot Slovenca, od leta 2007 pa tudi mi podeljujemo Preglove nagrade za najpomembnejše dosežke v znanosti.
Kot pogojno nobelovko lahko štejemo tudi klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj, ki je leta 2007 sodelovala z Mednarodno skupino IPCC, Nobelovo nagrado za mir so si pridobili za prizadevanja pri ozaveščanju javnosti o usodnih posledicah segrevanja ozračja.
Eno Nobelovo nagrado smo tudi "uvozili". Leta 2016 je nagrado za fiziko prejel ameriški profesor Duncan Haldane. Ko smo Slovenci dojeli, da ima Duncan slovenske prednike (njegov stari oče je bil doma z Gorenjskega), smo mu ekspresno (leta 2018) ponudili slovensko državljanstvo. Profesor ga je s ponosom sprejel ("Oh, kako bi bila vesela moja mati!") in tako tudi Slovenijo (delno) uvrstil med države z osvojeno Nobelovo nagrado.

Alma Karlin, Boris Pahor, Pedro Opeka

Imamo pa Slovenci še nekaj neuspelih projektov. Že v prvih letih podeljevanja nagrad je bila menda nominirana celjska svetovna popotnica in pisateljica Alma Karlin, za katero naj bi se zavzemala kar nobelovka Selma Lagerlöf. Ve se, da je bil v zadnjih letih že nekajkrat predlagan starosta slovenskih pisateljev, tržaški Slovenec Boris Pahor, ki pa mu v najožji izbor še ni uspelo priti.
Trenutno je zelo aktualna kandidatura našega misijonarja na Madagaskarju Pedra Opeke, ki je s smetišča rešil že nekaj deset tisoč ljudi, jim pomagal zgraditi šole, hiše in kulturne centre ter jim zagotovil delo. Bo to dovolj, čeprav Opeka prihaja iz majhne države?
Še nekaj Slovencev je, ki bi si zagotovo zaslužili vsaj nominacijo. Omenimo le predsednika Janeza Drnovška, ki je v zadnjem življenjskem obdobju sodeloval v številnih mirovnih pobudah - spomnimo se le njegovih prizadevanj za Nube, ki sta jih vodila skupaj s popotnikom Tomom Križnarjem.
Med književniki bi kakšno nominacijo lahko dočakal Drago Jančar, v tujini še precej bolj spoštovan avtor kot doma. Morda uspe tudi kakšnemu znanstveniku, mi pa si še najbolj želimo Nobelove nagrade za ekonomijo, podeljene junaku, ki bi Slovenijo popeljal na pota blaginje ...

Nekaj smešnic in grotesk

V zgodovini podelitev so nastale številne smešne situacije, a tudi take, ki bolj sodijo v rubriko verjeli ali ne. Kar težko je verjeti, da je bil leta 1939 za mirovno nagrado predlagan Adolf Hitler. Dvakrat, leta 1945 in leta 1948, je bil predlagan Josif Visarionovič Stalin. Oba danes veljata za največja politična zločinca dvajsetega stoletja. Še en pomemben udeleženec morije med drugo svetovno vojno, angleški premier Winston Churchill, je nagrado leta 1953 zares dobil. A ne za mir, kot večina zmotno misli, temveč za književnost. In je bil volk sit, koza pa cela.
Indijski pesnik Rabindranat Tagore (1913) je na slovesno podelitev dopotoval s svojo kozo. Začudenim Švedom je pojasnil, da pije izključno kozje mleko, pa še to le od svoje koze, ki stoji pred njimi.
Knut Hamsun (1920) je prejem čeka proslavil v bližnji kavarni, nato pa povsem pijan ček skušal podariti natakarju. Natakar je darilo zavrnil, pijani Hamsun pa je ček na poti do hotela kljub vsemu izgubil. Pošteni najditelji so mu ga vročili naslednje jutro, Hamsun pa nagrade ni želel unovčiti. Ko so v Nemčiji čez nekaj let zavladali nacisti, je ček poklonil Josephu Goebellsu. Temu še na misel ni prišlo, da bi mu nagrado vrnil.
Tudi John Steinbeck (1962) je med proslavljanjem izgubil ček, čez tri dni pa ga je neka njegova prijateljica odkrila v svoji torbici. Ivo Andrić (1961) čeka sicer ni izgubil, zato pa je polovico nagrade poklonil Bosni in Hercegovini za razvoj knjižničarstva v tedanji jugoslovanski republiki; ko se je na lastne oči prepričal, da so nagrado pošteno potrošili, jim je poklonil še drugo polovico. Günter Grass (1999) je manj zapletal in je nagrado takoj in v celoti poklonil nemškim Romom.
Omenimo še Američana Daniela M. Kammna, ki je bil leta 2007 nagrajen kot del skupine Medvladnega foruma za podnebne spremembe. Člani skupine finančne nagrade ne dobijo (tudi Kajfeževa je ni). Ko so Kammna povprašali, ali je vendarle dobil kakšen privilegij, je ponosno odgovoril: "Kako da ne! Odslej smem parkirati kolo na posebej označenem mestu pred Univerzo v Berkeleyju. Žal je moja pravica izpisana z bolj majhnimi črkami, zato mi mesto običajno zasedejo drugi ..."

Letos

Nobelov sklad, ki ureja vse zadeve, povezane z Nobelovimi nagradami, je zaradi pandemije za letos že odpovedal tradicionalni decembrski banket. Ob tem so sporočili, da podelitev nagrad bo, a v novi obliki. Banket je bil tokrat odpovedan prvič po letu 1956, ko so prireditev odpovedali v znak protesta proti vlogi Sovjetske zveze pri zatrtju madžarske revolucije. Banket so odpovedali tudi leta 1907 in leta 1924 ter med obema svetovnima vojnama.