Nori športi

Prijetno je živeti na sončni strani Alp, ker se tudi na vrhuncu zime kopljemo v soncu, na severni strani Alp pa je gmota snega večini vzela voljo do življenja. A ker življenje nikoli ni popolno, moramo dodati, da je južna stran Alp pozimi najlepša, ko sonce sije po zasneženih poljanah in vršacih.
Vrhunec zime pri meni vedno markirata klasični alpski smučarski preizkušnji v kultnem Wengnu in ta vikend v Kitzubühlu. Pubeci - žal sta omenjeni prizorišči moška domena, ki v pajkicah ob izdatni pomoči gravitacije čez prepade, prelomnice in traverze drvijo v dolino z večjimi hitrostmi, kot so dovoljene na avtocesti, so pojem hrabrosti. Ne sicer ultimativne zimskošportne hrabrosti, ker ta pripada smučarskim skakalcem na letalnicah. Spust po planiški velikanki kolektivno enačimo z junaštvom v čisti obliki. Vsaj v Sloveniji smo prepričani, da je tako, ker na primer ne poznamo skeletona, kjer človek - truplo z glavno naprej, trebušno ležeč na saneh, drvi po zaledenelem žlebu s hitrostjo, ki je še dovoljena na avtocesti. Zimski športniki so glede na nevarno naravo zimskih športov precej usekani, svojeglavi, trmasti, nedvomno pa hrabri. Še najmanj hrabrosti in akcije je pri smučarskih tekačih. Eno samo monotono garanje, zato skoraj nikogar ne zanimajo. Nekoliko bolje ga odnesejo tekači s puškami, saj je streljanje tisto, ki v tekme vpelje največ suspenza.
Res, zimski športniki so posebni modeli. Radi jih imamo, popularni so, ker so malo utrgani in junaško tekmujejo, nacija pa se poistoveti z njihovimi uspehi. Nekateri fani gredo tako daleč, da kričijo Prevca za predsednika! Zdaj je Prevčev nesojeni športni predsedniški prestol nedvomno zasedel Luka Dončić. In zadnjič sem se vprašal, kdaj je kateri od slovenskih popularnih športnikov, ki zaradi popularnosti nedvomno imajo oziroma bi lahko imeli velik vpliv na javno mnenje, izrekel kaj družbeno-politično zapomljivega, relevantnega. Huh, dolgo sem tuhtal in dolgo si nisem priklical v spomin nobene takšne izjave.
Naposled sem se spomnil na brata Dragić, ki sta "nerodno" izražala podporo tako spornemu liku, kot je predsednik Republike srbske Milorad Dodik, nato pa še na Petra Prevca in na njegovo modrovanje o vitkosti, ne v skokih, pač pa v zvezi z državo. "Vitek človek se hitreje in lažje giblje, lažje živi in več energije ima, enako je po mojem mnenju z državo," se je Prevc leta 2015 izpovedal novinarskemu kolegu Novici Mihajlovću, ko je takrat še delal za časopis, ki je prav tako zagovarjal vitko državo. Večina volivcev ob nekaj zgražanja iz vljudnosti in spoštovanja do športnih dosežkov ni prepoznala političnega potenciala v Prevcu, zato je bilo veselje toliko večje, ko je v tisti sezoni izvenserijsko zmagoval in ni imel preveč časa za razmislek o pogojih svoje eksistence.
Prevčev primer nas lahko uči, da je mogoče celo bolje, da se popularni športniki ne opredeljujejo do aktualnih in občutljivih družbenih vprašanj, kot so na primer migracije ali sovražni govor. Le kaj bi o teh temah imela za povedati slovenska princeska belih strmin, Tina Maze? Čeprav je mogoče iz nekaterih njenih izjav in izbire sodelavcev precej dobro rekonstruirati njeno politično orientacijo, pa sem prepričan, da o njej, če sploh, ne bo spregovorila javno, dokler je njen sponzor prijazna kravica Milka. In jasnih stališč do, na primer, revščine v družbi ne bo izražala aktualna dama slovenskega smučanja Ilka Štuhec. Vsaj dokler se bo iz njene čelade nasmihala prijazna kravica Milka. Kajti prijazni kravici Milki, kakor tudi vsem drugih darežljivim sponzorjem vseh drugih tržno zanimivih športnikov, ni všeč, če njihovi sponzoriranci izražajo jasna stališča, ki polarizirajo srečno in apatično potrošniško-navijaško družbo. Ker pač to ni dobro za oglaševani brand ter prodajo njihovih izdelkov in storitev. In prav zaradi komercialnih omejitev pri izražanju stališč imamo v svetu in doma dobro plačane, a družbeno in politično kastrirane športne junake brez barve, vonja in okusa.
Športni junaki so danes medli, družbeno nerelevantni in posledično popolnoma nekarizmatični. Večina novodobnih športnih idolov ima karizmo mokre cunje, če si sposodim ostro metaforo iz evropske politike. Dramo v njihova športna življenja in s tem sočustvovanje pri fanih vnašajo le poškodbe, ki pa so v glavnem posledica gladiatorskega modela športa, ki je prevladal zaradi popolne prevlade megakapitalskih interesov v športu. Športnih junakov kalibra Tommie Smith ali John Carlos nikoli več ne bomo videli.