Psihiatrija je zlata jama farmacevtske industrije, saj so opisi psihičnih motenj ohlapni in jih je zlahka mogoče prilagoditi potrebam. Vodilni psihiatri so zato zelo podvrženi korupciji in nagrabijo več umazanega denarja kot katerakoli druga medicinska specializacija. Največ denarja si naberejo tisti, ki otrokom predpisujejo antipsihotike. Psihiatrom proizvajalci nudijo tudi veliko več gostoljubnega "izobraževanja" kot drugi specialisti. To ima za bolnike strahotne posledice.
Zloglasen je postal Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Zdaj so postale zadeve že tako skrajne, da je Allen Francis, ki je vodil delovno skupino za četrto izdajo priročnika DSM-IV (v kateri se je seznam duševnih motenj podaljšal od 297 v DSM-III na 374), prepričan, da je treba psihiatričnemu združenju odvzeti pooblastilo za določanje psihiatričnih stanj. Francis je prepričan, da utegne DSM-V spustiti z vajeti kar nekaj novih lažnih mentalnih epidemij, in to ne le zaradi profitnih interesov industrije, temveč tudi zato, ker poskušajo psihiatri izsiliti večje družbeno priznanje za svoje domislice. Zaradi skrajno ohlapnih diagnostičnih kriterijev je že DSM-IV ustvaril tri lažne epidemije: motnjo pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), avtizem in otroško bipolarno motnjo.
Nove diagnoze bolj nevarne kot nova zdravila
Frances je prepričan, da so nove diagnoze prav toliko nevarne kot nova zdravila: "Imamo neverjetno poenostavljene postopke za opredeljevanje narave duševnih stanj, ki pa lahko na desetine milijonov ljudi potisnejo v zdravljenje z zdravili, ki jih ne potrebujejo in jim lahko povzročijo veliko škode." Naloga regulatorjev trga zdravil zato ne bi smela biti zgolj ocena novih zdravil, temveč tudi presoja, kako nastanejo nove "bolezni".
Do leta 1974 je bila na seznamu duševnih motenj tudi homoseksualnost. Odstranili so jo šele, ko je za to glasovalo 61 odstotkov psihiatrov, toda potem so za tiste, ki se počutijo neprijetno zaradi družbenega odklanjanja svoje spolne usmerjenosti, izumili "motnjo", ki so jo poimenovali egodistonična homoseksualnost!
Opozicionalno kljubovalna motnja
Ljudje, ki razvijajo DSM, imajo močna navzkrižja interesov in ustvarjajo vedno nove psihiatrične diagnoze, ki služijo kot orodje farmacevtskih gigantov ter vzvod moči in slave vodilnih v psihiatrični stroki. Kaj pa etiketiranje pomeni za bolnike? Nekateri se še spominjamo diagnoze minimalne cerebralne disfunkcije, ki je prizadela na milijone staršev in jim ni prinesla drugega kot škodo, saj so bili popolnoma nemočni, kakršnakoli je že bila težava – če je sploh bila kakšna. Podobno raztegljivi diagnozi, ki ju je mogoče uporabiti za popolnoma zdrave ljudi, sta opozicionalno kljubovalna motnja pri otrocih in samoobrambna osebnostna motnja pri ženskah.
Predmenstrualna disforična motnja
Etiketiranje s predmenstrualno disforično motnjo lahko ženskam oteži iskanje službe, v primerih ločitve pa onemogoči pridobivanje skrbništva za otroka. Ko so preverjali kriterije za to motnjo, se je izkazalo, da ne morejo najti razlik med ženskami z resnimi predmenstrualnimi simptomi in drugimi. Celo moški so dajali podobne odgovore kot ženske z resnimi simptomi. Toda kaj potem? V ameriški agenciji za zdravila jih ni zanimalo; za to ne-bolezen so odobrili uporabo antidepresiva družbe Eli Lilly, Prozac (fluoksetin), ameriški psihiatri pa so bili dovolj predrzni, da so temu rekli kar depresija! Potem pa so si pri Lilly izmislili še novo ime Sarafem, stari Prozac pa obarvali v rožnato in odišavili z vonjem sivke. Ironično, kakšno barvo so izbrali za tabletko, ki ljudem uničuje spolno življenje. Ker so podobne simptome ugotovili tudi pri moških, bi se seveda spodobilo, da bi zdravili tudi njih.
Psihiatrija, zlata jama farmacevtske industrije
Motnja pozornosti in hiperaktivnosti
Pred tem barantanjem z obolenji niso varni niti otroci. V New Jerseyju naj bi imel vsak trideseti deček motnjo avtističnega spektra, približno četrtini ameriških otrok, ki se udeležujejo poletnih kampov, pa so diagnosticirali ADHD, motnje razpoloženja ali kakšne druge psihiatrične težave. Vsakemu četrtemu, in tu govorimo o otrocih! Že v devetdesetih letih je bila četrtina otrok v osnovnih šolah v Iowi na psihiatričnih zdravilih zaradi diagnoze ADHD, v Kaliforniji pa je stopnja ADHD naraščala sorazmerno z zniževanjem javnih sredstev za javno šolstvo. Približno petina zdravnikov pri diagnosticiranju ADHD ni sledila uradnemu protokolu za ugotavljanje motnje, temveč lastnemu "instinktu".
Psihiatrija je zares zelo raztegljiva veda, stare terapevtske in svetovalne metode pa je že skoraj popolnoma nadomestila z zdravili. Podobno kot antidepresivi imajo tudi zdravila za ADHD podoben učinek kot amfetamini. Če otroci v šoli ne morejo sedeti mirno, še ne pomeni, da je bila diagnoza pravilna - podobno kot tudi apatija, pomanjkanje humorja ali socialna osamljenost še niso simptomi bolezni.
O knjigi
Knjiga Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal je izšla pri založbi Ciceron. Za bralce Večera velja do konca objav znižana cena 25 evrov (redna cena je 29,50 evra). Priporočamo tudi knjigo indijskega znanstvenika o starodavnih načinih ajurvedskega zdravljenja Znanost ajurvede (cena s popustom 22,50 evra) in knjigo Konoplja kanabis (cena s popustom 22,95 evra), ki razkriva zgodovino uporabnosti te varne in vsestransko uporabne rastline ter ozadje njene prepovedi. Naročila: 031 343 837, zalozba@ciceron.si ali www.ciceron.si.
O avtorju
Peter C. Goetzsche, rojen novembra 1949, je danski zdravnik, raziskovalec in ob britanskem znanstveniku Iainu Chalmersu eden od soustanoviteljev organizacije The Cochrane Collaboration – globalnega raziskovalnega združenja, ki se ukvarja z neodvisnim nadzorom nad medicinskimi raziskavami in povezuje 58 raziskovalnih središč po vsem svetu. Je eden od pionirjev razvoja sistematičnih pregledov, s katerimi ob najstrožjih merilih in na temelju dejstev neodvisno presojajo kakovost zdravil in verodostojnost kliničnih raziskav, s katerimi farmacevtska industrija utemeljuje prihod novih izdelkov na trg. Dolga leta je vodil skandinavsko podružnico Cochranove organizacije in v tej vlogi objavil več kot sto strokovnih člankov v petih najuglednejših medicinskih revijah na svetu ter napisal nekaj knjig. Med privrženci in nasprotniki slovi kot odličen strokovnjak, toda tudi kot popolnoma brezkompromisen kritik farmacevtske industrije, njenih raziskovalnih metod in prodajnih pristopov. V svoji vztrajnosti je, kot pravijo, pogosto nadležen, toda vedno ima v rokavu trdne dokaze. Najodločneje nasprotuje večini psihiatričnih zdravil, o čemer je napisal knjigo z naslovom Deadly Psychiatry and Organised Denial, ki bo v kratkem tudi izšla v slovenskem prevodu.
To je noro!
Leta 2010 je ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni objavil poročilo, da devet odstotkov vseh odraslih anketirancev ustreza diagnostičnim kriterijem depresije. Merila so zapisana v DNS-IV in človeku je potrebno zares zelo malo, da ga prepoznajo za motenega. Depresivni ste že, če v zadnjih dveh tednih več kot polovico dni niste bili zainteresirani za različne dejavnosti ali niste uživali v njih in če imate poleg tega še katerega od dodatnih "simptomov", na primer:
- težave s spanjem;
- preslabo ali pretirano željo po hrani;
- če ste bili živčni in ste bili bolj kot običajno nemirni tekali naokrog.
To je noro. Kako smo lahko prišli do točke, da smo pripravljeni sprejemati sistem, ki enega od desetih ljudi razglaša za duševno motenega? So ljudje, ki nam to počnejo, normalni ali pa si moramo morda še zanje izmisliti primerno diagnozo, na primer motnjo kompulzivnega izmišljanja duševnih motenj?
Večini ljudi se kdaj zgodi, da osem dni od štirinajstih ne uživajo v tistem, kar delajo, pa če so še tako osebnostno pozitivni, aktivni in odprti.
Težave s spanjem so običajne, ogromno ljudi se prenajeda (sicer ne bi imeli epidemije debelosti) in pogosto nemirno hodimo naokrog, kadar ne moremo do tistega, kar bi radi dosegli.
Ob takšnem diagnosticiranju je popolnoma razumljivo, da je depresije med prebivalstvom za tisočkrat več kot v časih, ko še nismo poznali antidepresivov. Če sledim kriterijem v DSM-IV, sem bil tudi sam v življenju že velikokrat depresiven, čeprav niti jaz niti moji bližnji tega nismo nikoli opazili.
Allen Frances ugotavlja, da je predpisovanje antidepresivov popolnoma ušlo izpod nadzora, ker ga spodbujajo proizvajalci, ki niso več pod nadzorom družbe. Opozarja, da bo DSM-V še okrepil njihovo uporabo, na primer za blaženje žalosti, omejevanje generalizirane anksiozne motnje in zaradi uvajanja novih, zelo vprašljivih motenj, ki so mešanica anksioznosti in depresije ali prenajedanja. Zares sprevrženo.
Vsi smo kdaj žalostni zaradi smrti bližnjih, toda DSM-V to že uvršča med depresivne motnje, če traja več kot dva tedna. V DSM-III je bilo to obdobje dolgo eno leto, v DSM-IV pa dva meseca. Zakaj ne bi v DSM-VI za žalovanje namenili le dve uri? Za božjo voljo, pustimo ljudem, da so včasih žalostni, ne da bi jih zaradi tega obremenjevali še z diagnozo depresije!
