Odvrzi in sežgi! Je sežiganje plastike v cementarnah rešitev ali težava?

Veliki proizvajalci potrošniških izdelkov financirajo projekte, v okviru katerih plastične odpadke pošiljajo v cementarne, kjer jih sežgejo, torej uporabijo kot alternativni vir energije. Na tak način menda preprečijo, da plastični odpadki pristanejo na odlagališčih, ter hkrati omogočijo manjšo porabo fosilnih goriv. Toda po mnenju kritikov s tem spodkopavajo prizadevanja za recikliranje in prispevajo k vse slabši kakovosti zraka. Nekateri celo menijo, da s svojim početjem pravzaprav odlagališča odpadkov s tal selijo na nebo.

O tem, kako globalna industrija potrošniških izdelkov uresničuje te svoje projekte za ravnanje s plastičnimi odpadki, ki jih ustvari, se lahko prepričamo na odlagališču na obrobju indonezijske prestolnice Džakarte, kjer se roji bagrov prebijajo čez smrdljive gore smeti. Delavci z bagri nalagajo na tovornjake odpadke, ki jih nato v bližnji cementarni uporabijo kot gorivo. Odvržena mehurčasta folija, embalaža za hrano in nakupovalne vrečke za enkratno uporabo so postale eden najpogosteje uporabljenih virov energije za cementno industrijo.

Indonezijski projekt, ki ga deloma financira tudi Unilever PLC, proizvajalec mila Dove in majoneze Hellmann's, je del prizadevanj velikih multinacionalk po vsem svetu, da bi še več plastičnega odpada sežgali v cementih pečeh.

Res najboljša možna rešitev?

Plastični odpadki niso samo poceni "gorivo", ki je na voljo v izobilju, ampak so tudi bistvo sodelovanja med velikimi proizvajalci potrošniških izdelkov in tovarnami cementa, s katerim se trudijo odkupiti za svoj negativni vpliv na okolje. Poudarjajo, da gre za najboljšo možno rešitev za naš planet, ki se duši v plastičnih odpadkih. Trdijo, da s pretvarjanjem plastike v energijo preprečujejo, da bi ta pristala na odlagališčih in v oceanih, medtem ko cementarne lažje opuščajo premog, ki je eden glavnih krivcev globalnega segrevanja.

Novinarji Reutersa so identificirali devet takih sodelovanj, ki so jih v preteklih dveh letih sklenili različni veliki proizvajalci potrošniških dobrin in vodilni svetovni proizvajalci cementa. Štirje največji porabniki plastične embalaže so podjetja Coca-Cola, Unilever, Nestle in Colgate-Palmolive, štirje največji proizvajalci cementa pa švicarsko podjetje Holcim Group, mehiško Cemex, indonezijsko Sousi Bangun in filipinsko Republic Cement & Building Materials.

Ti projekti se uresničujejo po vsem svetu, od Kostarike in Filipinov do Salvadorja in Indije. Podjetje Unilever v Indoneziji na primer sodeluje s podjetjem Sousi Bangun, eno največjih cementarn v tej državi. Tovrstna zavezništva so odziv na vse ostrejše pozive k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, s katerimi se sooča cementna industrija, ki je sicer vir sedmih odstotkov vseh svetovnih emisij ogljikovega dioksida. Proizvajalci potrošniških izdelkov pa so pod vse večjim pritiskom zakonodajalcev, ki prepovedujejo ali obdavčujejo uporabo plastične embalaže za enkratno uporabo ter uvajajo zakonodaje, ki temeljijo na načelu "onesnaževalec plača" in proizvajalce prisilijo, da poravnajo stroške njenega odstranjevanja.

Toda po besedah kritikov sežiganje iz nafte narejene plastike za proizvodnjo cementa ni ravno okolju prijazno. Več znanstvenikov, akademikov in okoljevarstvenikov, ki so dobro seznanjeni s to prakso, je za Reuters povedalo, da pri izgorevanju plastike v cementnih pečeh nastajajo škodljivi izpusti, zato pri njem ne gre za nič drugega kot za zamenjavo enega "umazanega" goriva za drugo. Okoljevarstvene skupine tudi menijo, da bi lahko ta strategija spodkopala globalna prizadevanja za zvišanje stopnje recikliranja in občutno zmanjšanje proizvodnje plastike za enkratno uporabo.

To je naivno razmišljanje, pravi Axel Pieters, izvršni direktor podjetja Geocycle, enote družbe Holcim Group za ravnanje z odpadki. Podjetje Holcim, eden največjih proizvajalcev cementa na svetu, sodeluje s podjetji Nestle, Unilever in Coca-Cola pri projektih predelave plastike v gorivo. Pieters je za Reuters pojasnil, da je sežiganje plastike v cementnih pečeh varna, poceni in praktična rešitev, s katero se je mogoče hitro znebiti ogromnih količin tega odpada. Doslej je bilo recikliranih manj kot deset odstotkov vse proizvedene plastike, kar gre pripisati predvsem previsokim stroškom njenega zbiranja in sortiranja. In proizvodnja plastike naj bi se v naslednjih dvajset letih podvojila. "Če mislite, da recikliramo samo smeti in da bi se morali izogibati plastičnemu odpadu, potem naj vam povem, da res verjamete v pravljice," meni Pieters.

Podjetja Coca-Cola, Unilever, Colgate in Nestle se niso odzvala na Reutersova vprašanja o vplivu sežiganja plastike v cementnih pečeh na okolje in zdravje. Njihovi predstavniki so sporočili, da investirajo v različne projekte za zmanjšanje odpada, vključno s povečanjem deleža reciklirane plastike v svoji embalaži in uvedbo povratne plastične embalaže.

Predstavniki podjetij Cemex, Sousi Bangun (SBI), Republic Cement & Building Materials ter Geocycle so pojasnili, da je cilj njihovih partnerstev s proizvajalci potrošniških izdelkov prispevati k reševanju globalne krize zaradi onesnaževanja z odpadki ter zmanjšati svojo odvisnost od tradicionalnih fosilnih goriv.

Natančna količina plastičnega odpada, ki ga sežgejo v cementnih pečeh po vsem svetu, ni znana. Industrija ta podatek običajno vključi v širšo kategorijo, poimenovano alternativna goriva, v katero so uvrščeni tudi drugi odpadki, denimo odpadni les, odslužene pnevmatike in stara oblačila.

Uporaba alternativnih goriv se je v preteklih desetletjih precej povečala, zato so v cementni industriji v nekaterih evropskih državah ta goriva že prevladujoč vir energije. Po besedah dvajsetih vodilnih predstavnikov cementne industrije, vključno z izvršnimi direktorji podjetij, inženirji in analitiki, s katerimi so se pogovarjali Reutersovi novinarji, ni prav nobenega dvoma, da se je količina v ta namen uporabljene plastike povečala in se bo še naprej povečevala glede na eksplozijo plastičnega odpada, ki smo ji priča po vsem svetu. Reutersovi novinarji so preučili tudi podatke združenj cementne industrije, posameznih držav in raznih analiz, ki le potrjujejo ta trend.

Podjetje Geocycle denimo trenutno porabi dva milijona ton plastičnega odpada na leto kot alternativno gorivo v cementarnah družbe Holcim po vsem svetu. Axel Pieters, izvršni direktor Geocycla, je dejal, da namerava njegovo podjetje to količino do leta 2040 povečati na enajst milijonov ton, tudi v okviru novih partnerstev s proizvajalci potrošniških izdelkov.

Po Pietersovih besedah je cementna industrija sposobna sežgati ves plastični odpad, ki ga trenutno proizvede svet. Izvedenci Programa ZN za okolje ocenjujejo, da gre za 300 milijonov ton plastičnega odpada na leto. Temu svetovne zmogljivosti za recikliranje, ki lahko po ocenah OECD iz leta 2018 reciklirajo 46 milijonov ton na leto, seveda niso kos.

Onesnaževanje s plastiko vznemirja skupnosti, katerih odlagališča so skoraj polna, medtem ko divja odlagališča uničujejo naravo po vsem svetu. Količina plastičnih odpadkov, ki končajo v oceanih, naj bi se do leta 2040 potrojila. Letno bi tedaj v oceanih pristalo 29 milijonov ton teh odpadkov, ugotavlja predlani objavljena študija neprofitne organizacije Pew Charitable Trust. Ti odpadki ogrožajo morske živali in na koncu z morsko hrano pristanejo tudi na naših krožnikih. "Cementna industrija je nedvomno rešitev," meni Pieters.

Strupeni izpusti

Veliki proizvajalci potrošniških izdelkov se obračajo na cementarne po pomoč pri zmanjševanju plastičnega odpada zaradi odsotnosti drugih pobud. Reuters je julija poročal, da se mnoge nove "napredne" tehnologije za recikliranje plastike, ki so jih promovirali veliki proizvajalci potrošniških izdelkov in industrija plastike, niso izkazale kot uspešne.

Proizvodnja cementa je ena najbolj energetsko intenzivnih panog na svetu. Njen največji strošek je gorivo (pretežno premog), navajajo predstavniki te industrije. V 70. letih preteklega stoletja so proizvajalci cementa, ki so se trudili znižati stroške, začeli polniti peči z odpadki, na primer z odpadnimi pnevmatikami, biomaso, komunalnim blatom in - s plastiko. Ti materiali sicer niso tako učinkoviti kot premog, a so na voljo skorajda zastonj. Nekatere lokalne vlade celo plačujejo proizvajalcem cementa, da prevzamejo te odpadke.

V Evropi zajemajo odpadki zdaj že približno polovico vsega goriva, ki ga uporablja cementna industrija. V Nemčiji, največji proizvajalki cementa v EU, je bilo leta 2019 to razmerje kar 70 odstotkov, je poročalo Svetovno združenje proizvajalcev cementa in betona (GCCA), trgovinska organizacija s sedežem v Londonu. Ameriške cementarne po poročanju Portlandskega združenja cementarn uporabljajo 15 odstotkov alternativnih goriv. Mike Zande, glasnik te ameriške industrijske skupine, je povedal, da imajo njene članice dovolj zmogljivosti, da na tem področju dohitijo Evropo.

Čeprav je zniževanje stroškov še vedno glavni motiv, je industrija začela v preteklih letih prodajati svoje odpadke kot gorivo tudi zato, da bi omilila "družbeni problem", ki ga pomeni plastični odpad, pravi Ian Riley, generalni direktor Svetovnega združenja proizvajalcev cementa (WCA), ki zastopa cementarne v državah v razvoju. Tako je bilo nekako logično, da se proizvajalci cementa povežejo s proizvajalci potrošniških izdelkov, ki so največji porabniki plastične embalaže za enkratno uporabo, ter se z njimi dogovorijo za sežig odpadne plastike v njihovih cementnih pečeh.

V državah v razvoju podjetja prodajo ogromno živilskih proizvodov in izdelkov za osebno higieno, zapakiranih v plastične vrečke ali posode v velikosti ene porcije, prilagojene proračunom revnih gospodinjstev. Vsako leto prodajo na milijarde teh plastičnih vrečk, ki jih je skorajda nemogoče reciklirati, ker so izdelane iz več skupaj zlepljenih plasti različnih materialov, običajno plastike in aluminija, ki jih je težko ločiti.

Indonezija, ki ima več kot 270 milijonov prebivalcev, je (po ugotovitvah študije iz leta 2015, objavljene v reviji Science) druga največja onesnaževalka oceanov s plastiko, za Kitajsko, deloma tudi zaradi močno razširjene uporabe teh malih plastičnih vrečk. Plastične odpadke je mogoče videti povsod po indonezijski prestolnici Džakarti, ki se nenehno širi in ima že več kot deset milijonov prebivalcev. Odpadki mašijo njene kanalizacijske jaške, onesnažujejo njene slume in kazijo njen obalni pas.

Države v razvoju seveda pozdravljajo pomoč pri ravnanju z odpadki. Indonezija je bila prava izbira za sodelovanje med podjetjem Unilever ter proizvajalcem cementa Sousi Bangun (SBI) in lokalno džakartsko vlado. Andono Warih, vodja džakartske uprave za okolje, je pobudo pohvalil in izrazil upanje, da bo spodbudila še več podobnih partnerstev. V okviru projekta uporabljajo plastični odpad, zakopan na odlagališču Bantar Gebang, enem največjih smetišč v Aziji. Plastiko, ki jo izkopljejo s posebno opremo, odpeljejo v skladišče na zemljišču odlagališča. Tam jo sesekljajo na koščke, presejejo in posušijo v rjavo mešanico, podobno gnoju. S tem materialom, ki mu pravimo tudi gorivo iz visokokakovostnih odpadkov (RDF), nato napolnijo peč v cementarni podjetja Sousi Bangun v Narogongu pri Džakarti.

Podjetje SBI v tej cementarni trenutno uporablja 20 odstotkov RDF, po besedah vodje poslovnega razvoja Ite Sadona pa se utegne ta delež kmalu povečati na 35 odstotkov. Sadona pravi, da kot gorivo trenutno še vedno uporabljajo predvsem premog, vendar dodaja, da z uporabo RDF občutno prispevajo k zmanjšanju plastičnega odpada.

Podjetje Unilever sofinancira tudi projekt uporabe RDF v Cilacapu, industrijski regiji v osrednjem delu Jave, navaja podjetje SBI, o tem pa so v svojem poročilu iz leta 2020 zapisali predstavniki indonezijske podružnice Unileverja. Iz Reutersove analize podatkov, posredovanih iz podjetja SBI, bi lahko iz obeh Unileverjevih podružnic vsako leto v cementarne podjetja SBI poslali 30 tisoč ton plastičnega odpada.

Približno dva kilometra od cementarne SBI stoji ob cesti stojnica, na kateri 63-letni Dadan bin Anton prodaja plastične vrečke z milom, pralnim praškom in instant kavo različnih blagovnih znamk, med katerimi so mnoge v lasti podjetja Unilever. Dadan potoži, da ima pogosto težave z dihanjem, za kar krivi bližnjo cementarno. "Vsi, ki živimo tukaj, ves čas vdihujemo prah," trdi Dadan.

Podjetje SBI po besedah Sadonove investira v ukrepe za preprečevanje uhajanja prahu iz cementarn. Poleg tega ni jasno, ali je za Dadanovo vnetje pljuč res kriva cementarna. Džakarta je na seznamu azijskih mest z najbolj onesnaženim zrakom. Mesto je nenehno ovito v smog, zdravju škodljivo zmes prahu, dima, izpušnih plinov in drugih polutantov iz dimnikov raznih tovarn. V državah v razvoju, kjer pravila glede kakovosti zraka niso tako stroga, precej ohlapno pa je tudi spremljanje njihovega izvajanja, so se zdaj tej nevarni mešanici pridružili še strupeni plini, ki se sproščajo ob sežiganju plastike.

Med sežiganjem se iz plastike sproščajo škodljive snovi, na primer dioksini in furani, pojasnjuje Paul Connett, upokojeni profesor okoljske kemije in toksikologije na Univerz sv. Lovrenca v Cantonu v ameriški zvezni državi New York, ki je preučeval strupene stranske proizvode sežiganja odpadkov. Če dovolj teh polutantov uide iz cementnih peči, so lahko nevarni za ljudi in živali v okolici, poudarja Connett.

Strah je pretiran, pa meni Claude Lorea, direktorica pri skupini GCCA, ki zastopa velike cementne družbe, vključno s podjetjema Holcim in Cemex. Po njenih besedah zelo visoke temperature v cementnih pečeh uničijo vse toksine, ki nastanejo pri sežiganju kateregakoli alternativnega goriva, vključno s plastiko in nevarnimi odpadki.

Včasih gredo stvari narobe

Leta 2014 je iz cementarne na jugu avstrijske Koroške ušel heksaklorobenzen (HCB), zelo strupena in za ljudi kancerogena snov, potem ko so v njej zažgali industrijske odpadke, onesnažene s tem polutantom. Sir in mleko, pridobljeno od krav, ki so se pasle v bližini cementarne, sta bila onesnažena, so ugotovili izvedenci avstrijske uprave za zdravje in varnost hrane. Tudi v vzorcih krvi lokalnih prebivalcev so odkrili sledi HCB, ki lahko poškoduje živčni sistem, jetra in ščitnico. Preiskava, ki jo je naročila avstrijska vlada, je razkrila številne napake lokalnih regulatorjev in v cementarni. Med drugim se je izkazalo, da temperature v njenih pečeh niso bile tako visoke, da bi uničila polutante, kot je HCB.

Predstavniki avstrijskega proizvajalca cementa w&p Zement, ki upravlja cementarno, so povedali, da se trudijo odpraviti vse posledice onesnaženja zaradi incidenta in da so že zagotovili pomoč skupnosti. Med drugim so poskrbeli za zamenjavo onesnažene živalske krme. Gerd Kurath, glasnik deželne vlade avstrijske Koroške, je v e-sporočilu zapisal, da pristojne oblasti še naprej pregledujejo vzorce zraka, prsti in vode na prizadetem območju in da rezultati analiz kažejo, da se vrednosti HCB znižujejo.

Po mnenju predstavnikov cementne industrije je predelava odpadkov v gorivo eden najbolj učinkovitih načinov boja proti globalnemu segrevanju, saj pri sežiganju odpadkov, vključno s plastičnimi, v ozračje uhaja manj toplogrednih plinov kot pri zgorevanju premoga, navajajo predstavniki skupine GCCA. "S sežiganjem smeti zmanjšujemo svojo odvisnost od fosilnih goriv, hkrati je podnebno nevtralno," meni Claude Lorea iz GCCA.

Po mnenju Evropske komisije, ki v Evropi postavlja pravila glede emisij, nastaja pri sežiganju plastike manj emisij ogljikovega dioksida kot pri zgorevanju premoga, vendar več kot pri zgorevanju naravnega plina, še enega od goriv, ki jih pogosto uporabljajo v cementni industriji.

Ameriška agencija za zašito okolja, ki regulira okoljsko politiko največjega gospodarstva na svetu, je prišla do drugačnih ugotovitev. Njeni strokovnjaki so sporočili, da nadomeščanje premoga s plastiko ne prinaša velikih koristi v boju proti podnebnim spremembam in da je lahko posledica sežiganja plastike v cementnih pečeh hudo onesnaženje zraka, ki ga je treba spremljati.

Primerjava količin emisij ogljikovega dioksida, ki so posledica sežiganja plastike, s tistimi, ki nastajajo pri zgorevanju premoga, najbolj umazanega fosilnega goriva, ni merilo, ki bi ga morali uporabljati, če cementna industrija resno misli s sodelovanjem v boju proti globalnemu segrevanju, meni Lee Bell, svetovalec Mednarodne mreže za odpravo onesnaževalcev. Za zmanjšanje ogromnih ogljičnih emisij, ki jih povzroča industrija, je nujen prehod na goriva, kot je zeleni vodik, ki ga proizvedejo z elektrolizo vode z elektriko iz obnovljivih virov. To je sicer dražje gorivo, ki pa povzroča precej manjše onesnaženje. "Cementna industrija bi morala preskočiti celotno paradigmo sežiganja smeti in preiti na čista goriva," pravi Bell. Predstavniki GCCA so za Reuters povedali, da industrija povečuje svojo energetsko učinkovitost in premišljuje o uporabi zelenega vodika.

Vedno več plastike

Medtem ko se cementarne v industrializiranih državah pripravljajo na to, da bodo v svojih pečeh sežigale še več plastičnega odpada, je mogoče v državah v razvoju pričakovati eksplozivno rast. Na Kitajskem in v Indiji proizvedejo 60 odstotkov vsega cementa na svetu. V tamkajšnjih cementarnah za gorivo uporabljajo predvsem premog. Državi sta si zastavili cilj, da v prihodnjem desetletju z uporabo alternativnih goriv povečata svojo proizvodnjo za 20 do 30 odstotkov. Če bi dosegli le prag 10 odstotkov, bi to po ocenah norveške raziskovalne skupine Sintef pomenilo, da bi letno sežgali 63 milijonov ton plastike (trenutno jih sežgejo šest milijonov ton). To je več plastičnega odpada, kot ga vsako leto ustvarijo ZDA.

Leta 2019 je 179 držav s sprejetjem resolucije soglašalo, da bo do leta 2030 občutno zmanjšalo uporabo plastike. Toda ta ukrep je neobvezujoč, medtem ko je več držav članic, vključno z ZDA, nasprotovalo predlagani prepovedi uporabe plastičnih izdelkov za enkratno uporabo do leta 2025.

Zato utegne postati opcija predelave odpadkov v gorivo neustavljiva uničevalna sila, opozarja Matthias Mersmann, glavni tehnolog pri nemškem inženirskem podjetju KHD Humboldt Wedag International, ki dobavlja opremo cementarnam po vsem svetu. Količina plastičnega odpada se povečuje hitreje od zmogljivosti držav, da ga sežgejo ali reciklirajo. S sežiganjem se lahko hitro znebimo ogromnih količin teh odpadkov, ne da bi za to potrebovali posebne tehnologije ali nove zmogljivosti. Po vsem svetu je približno 3000 cementarn ali celo več. In vse potrebujejo veliko goriva. "Ta trend lahko ustavimo samo na en način, in to tako, da močno zmanjšamo proizvodnjo plastike," poudarja Mersmann.

Vse to močno skrbi tudi nekatere okoljevarstvenike, vključno s Sanderjem Defruytom, ki vodi iniciativo za zmanjšanje količine plastike pri Fundaciji Ellen MacArthur, britanski neprofitni organizaciji, osredotočeni na trajnostni razvoj. Fundacija je leta 2018 skupaj s podjetji Coca-Cola, Nestle, Unilever, Colgate-Palmolive in na stotine drugimi izoblikovala cilje za zmanjšanje količine odpadkov in njihovega recikliranja. Defruyt meni, da fundacija ne podpira naklonjenosti svojih partnerskih podjetij sežiganju plastike. Sežiganje plastike kot gorivo v cementarnah pomeni hitro rešitev, ki utegne proizvajalcem potrošniških izdelkov zagotoviti zeleno luč za nadaljnjo serijsko proizvodnjo plastike za enkratno uporabo ter zmanjšati potrebo po preoblikovanju embalaže. "Če lahko vse zmečeš v cementno peč, zakaj bi se sploh še ukvarjal s to težavo," meni Defruyt.

Predstavniki podjetij Coca-Cola, Nestle, Unilever in Colgate-Palmolive pravijo, da so partnerstva s cementarnami samo ena od njihovih strategij spopadanja s krizo z odpadki.

Rešitev za vse težave s plastiko

Prebivalci vasice Cauldon v osrednji Angliji so se v preteklih letih pri lokalnih oblasteh in britanskem regulatorju za varstvo okolja že večkrat pritožili zaradi hrupa, prahu in dima, ki se širijo iz bližnje cementarne, katere lastnik je podjetje Holcim. Toda s tem jim ni uspelo preprečiti širitve tega obrata in zagotoviti, da v njem ne bi sežigali še več plastike. Ko bo obrat dokončan, bo alternativno gorivo, vključno s plastiko, ki je ni mogoče reciklirati, pomenilo do 85 odstotkov vsega goriva, ki ga bo porabila cementarna. V njej bodo pridobivali energijo iz plastike, ki bi sicer pristala na odlagališčih. Lucy Ford, ki živi v Cauldonu, pravi, da so načrti cementarne še okrepili strah vaščanov pred emisijami. "Zase pravijo, da so rešitev za vse naše težave s plastiko, vendar meni ta ideja sploh ni všeč."

Pieters iz podjetja Geocycle razume zaskrbljenost lokalne skupnosti, toda njegovo podjetje spoštuje vsa lokalna pravila in skrbno spremlja obseg emisij, ki ga namerava z ustreznimi posodobitvami še zmanjšati. Iz britanske agencije za okolje so sporočili, da so vse pritožbe zaradi cementarne vzeli resno. Cementarna v Cauldonu ima dovoljenje za sežiganje odpadkov, vendar se mora pri tem držati vseh pravil agencije.

Predstavniki podjetij Unilever in SBI so iz Indonezije sporočili, da je bolje, da odpadno plastiko predelajo v energijo, kot da jo pustijo ležati na smetišču. Toda lokalni okoljevarstveniki se bojijo, da bodo cementarne državi, ki se utaplja v plastičnih odpadkih, s sežiganjem plastike prinesle dodatne težave. Yobel Novian Putra, predstavnik Globalne alianse za alternative sežigalnicam, ki išče načine za odstranjevanje odpadkov, opozarja, da bi lahko proizvajalcem potrošniških izdelkov s tem omogočile, da še naprej poslujejo kot doslej, medtem ko bi močno prispevale k dodatnemu poslabšanju kakovosti zraka. "Tako pravzaprav odlagališče odpadkov s tal preselimo na nebo," meni Putra.