Kaj se lahko naučimo iz vrečk s smetmi?

Marčevsko globalno podnebno stavko so mladi na nekaterih šolah uspeli izkoristiti kot izhodišče za trajne spremembe in dolgoročne učinke. Tako je bilo tudi na kamniški Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra. "Ko sem mislil, da so mi vzeli že vse, so mi vzeli še plastične lončke," se spomni ene relativno domiselne dramatizacije med odzivi sošolcev nekdanji dijak in bodoči študent strojništva Jan Jančar Vrhovnik. V dijaški skupnosti so tik pred začetkom pomladi prevzeli pobudo za podnebno stavko v želji pokazati podporo in sporočiti, da so tudi mladi iz Kamnika zraven pri protestih po celem svetu za učinkovite ukrepe zoper podnebne spremembe in za ohranitev narave. In da, šola je ukinila in odvzela še plastične lončke. Potem ko so zagrizeni nasprotniki porabili kupljene pakete plastičnih kozarčkov, ki so jih prinesli s seboj v šolo, je nova realnost postalo šolsko življenje brez plastičnih kozarčkov za enkratno uporabo. Dijaki in dijakinje so stekleničke in bidone začeli nositi s seboj, nekateri so opazili, da popijejo manj sokov in več vode.

Sistem, posamezniki in skupnosti

Kot nekdanji dijak se Jan Jančar Vrhovnik spomni za nazaj, da sam nikoli ni bil posebej angažiran za okolje. A organiziranje šolske stavke je pokazalo, da si nekaj dijakinj in dijakov želi narediti več in biti aktivnih na tem področju. "Tako se je oblikovala ideja okoljske aktivistične skupine. Že lani smo zelo kmalu videli, da je še veliko stvari, ki bi jih bilo treba narediti in spremeniti." Omeni zgolj tetrapake s slamicami, ki jih mladi dobijo pri obrokih. Opiše, kako lahko zavest o posledicah človeških ravnanj pomeni, da ne kupiš na drugi strani sveta v izkoriščevalskih pogojih narejenega izdelka, ki ga v resnici ne potrebuješ, ali da vsakega kosa sadja ne daš v svojo plastično vrečko. A vendar ga ob gledanju požarov v Amazoniji in taljenju ledu na Arktiki preveva občutek, da so sistemski ukrepi, ki bi bili učinkoviti, za posameznika približno tako oddaljeni, kot če bi bili na drugem planetu. Pokažejo se že na lokalni železniški postaji, ko ugotovi, da je sistem okoljsko manj obremenjujočega javnega prometa tako luknjast, da ne najde možnosti, da bi ga lahko redno uporabljal. "Zagotovo bi lahko tudi sistemski okviri in ukrepi za zmanjšanje plastike za enkratno uporabo na šolah veliko pripomogli," se strinja tudi profesorica Andreja Sabati Šuster. "Tako bi morda hitreje bolj odgovorno ravnanje postalo nekaj avtomatskega in samoumevnega."

Bogastvo znanj na terenu

Mednarodni program Ekošola deluje v Sloveniji že 23 let in njegov nacionalni koordinator Gregor Cerar pravi, da je v Sloveniji okoljska zavest primerljivo s srednjo Evropo na visoki ravni. S 717 sodelujočimi vzgojno-izobraževalnimi institucijami, od osnovnih in srednjih šol, vrtcev do dijaških domov in fakultet, posvečajo trenutno več pozornosti krepitvi kvalitetnih vsebin in programov, ne pa še dodatni širitvi kroga sodelujočih izobraževalnih ustanov. "Na podlagi poročil, ki jih prejmemo, vemo, da se letno izvede vsaj od 5000 do 6000 akcij na različnih šolah, v vrtcih in drugod," pojasni Gregor Cerar. Doda, da gre za množico aktivnosti, od katerih nekatere predstavijo na letnih srečanjih, in hkrati poskušajo razširiti primere dobrih praks. "Kar opažamo, je to, da številni učitelji ogromno svojega časa in energije namenijo projektom, ki jih na šolah izvajajo – in mnogi so izjemni. A pogostokrat nato zmanjka časa in energije, da bi izkušnje in dobre prakse promovirali in širili," pove. V programu Ekošola se do sedaj s trenutno družbeno in medijsko izpostavljeno temo zmanjševanja količine plastičnih smeti – izdelkov za enkratno uporabo – posebej niso ukvarjali. Poudarek v dosedanjih projektih je bil na ločenem zbiranju odpadkov, reciklaži in krožnemu gospodarstvu. "A zagotovo je pred tem pomembno vprašanje tudi, kako doseči, da smetimo manj ali celo nič," doda Gregor Cerar in še, da je aktualnost tematike zmanjševanja plastičnih odpadkov na šolah na mestu.

V večnost

Tega, da izzivi in problemi, ki jih predstavlja odpadna plastika, hkrati pomenijo tudi priložnost za smiselne in angažirane učne procese, pa se prav tako zavedajo na ljutomerski Gimnaziji Franca Miklošiča. Pravijo, da je skrb za okolje z leti postala stalnica šole. Dokaz o tem: umetniški logotip šole, ki je rezultat akcije in projekta v letih 2015 in 2016, je nameščen na vhodu v šolo. Izdelan je iz zbranih drobnih plastičnih odpadkov, ki so jih dijaki oblikovali v umetniško sliko oziroma instalacijo. Izbirni predmet študij okolja so na šoli nadomestili s predmetom osnove raziskovanja s temelji trajnostnega razvoja. V okviru tega izvajajo številne projekte in z nekaterimi od njih so tudi neposredno odprli vprašanja količine odpadne plastike. Tako so že decembra 2016, v prazničnem času nakupov, na šoli z dijaki in dijakinjami zbrali odpadne, a še uporabne vrečke in jih tik pred božičnimi počitnicami na stojnici delili pred lokalnim trgovinskim centrom. V lanskoletnem projektu so sodelovali z ljubljanskim Kemijskim inštitutom, saj so dijakinje in dijaki analizirali prisotnost mikroplastike v kameni in morski soli iz Piranskega zaliva. Lani so izvedli projekt RecPlast z mariborsko fakulteto za strojništvo, dijakinje in dijaki pa so iz odpadne plastike postavili umetniško instalacijo. "Ta je dijake, zaposlene in mimoidoče ozaveščala o prevelikih količinah odpadne plastike," je pojasnila profesorica kemije Mateja Godec, ki je del skupine delavcev na šoli, ki skupaj z mladimi soustvarjajo te projekte in akcije. "Vedno je skupina dijakov, ki pri teh projektih sodeluje, zelo angažirana, za veliko večino ostalih pa si sama vedno želim, da bi bila njihova vključenost še večja," pravi mentorica in doda, da so mladi v večini danes vseeno bolj okoljsko ozaveščeni, kot se spominja, da so bili sami, ko so bili njihovih let. Vidi, da so projekti o teh temah del izobraževalnih vsebin že od vrtca dalje, a so srednje šole v mnogočem okolje, kjer morajo do ozaveščanja pristopati drugače kot v osnovnih šolah in vrtcih.