Živimo v času, ko se marsikatera družina sreča z okužbo koronavirusa. In ko se to zgodi, se zgodijo tudi negativni občutki, kot so strah, stiska, občutek nemoči, izolacija, karantena, vprašanja, na katera ni odgovora … Sledi prebolevanje …, reorganizacija življenja v hiši, kjer je več družinskih članov in za katere želiš, da bi ostali zdravi.
Petek: predsimptomi
Imam občutek, da ima koronavirus predsimptome, na katere mogoče nismo dovolj pozorni. A nam sporočajo, da se v telesu že nekaj dogaja. Vsaj pri meni se je že kak teden pred nastopom prvih simptomov pojavil nek udarjajoči tinitus v ušesih, katerega sem doživela prvič, nisem si znala pojasniti, zakaj in od kod prihaja. Pojavljal se je podnevi in ponoči, kot bi mi "štemalo" v ušesu. Pojavljal se je tudi čuden občutek majavih tal pod nogami, sploh ko sem dlje časa morala kje stati pri miru ali sem glavo nagnila nazaj.
Par dni pred nastopom prvih simptomov sem začela pokašljevati in pri tem me je zabolelo v prsih. Čez nekaj dni sem začela izkašljevati, kašelj ni bil več suh in mislila sem, da zdaj bo pa v redu. Pa so se v petek, 25. septembra, v službi začeli močan glavobol, utrujenost, bolečine v ramah in hrbtu (kot bi nosila težek nahrbtnik), izmenjevanje mrzlice in notranje vročine, kot bi mi od znotraj navzven gorelo telo. Tega občutka še nisem doživela nikoli. Bila sem vroča po celem telesu. Komaj sem čakala, da pridem domov. Pri vožnji do doma me je v avtu obhajala slabost. Doma sem si izmerila temperaturo a je bila 36,2 °C. Nisem točno vedela, kaj se dogaja z menoj. Vzela sem tableto proti glavobolu in šla počivat. Glavobol ni minil, kljub močnemu analgetiku, vsaj pet ur.
Veva, da se marsikomu zdijo ukrepi v naši državi bizarni - tudi nama so se
Naj omenim, da je v tem času v našem zavodu že bila ena sodelavka okužena, a se nisem ozirala na to, sploh nisem pomislila, da bi lahko bila okužena jaz. Verjela sem, da virus napada šibkejše, starejše, ljudi s pridruženimi boleznimi … Nisem imela nobenega strahu, da bi se lahko okužila. Da bi imela gripo kadarkoli v življenju, se ne spomnim. Sem načeloma zdrava, prav tako mož, in se, kolikor se le, da izogibava pogostemu bombardiranju s koronanovicami po televiziji in socialnih omrežjih. Živiva zdravo, veliko se gibava, zdravo jeva, jaz veliko berem in imava dokaj pozitiven pogled na svet. A vse to ni merilo, da bi se te virus izognil … Pomaga pa pri prebolevanju tega skrivnostnega virusa.
In ko razmišljaš, kje bi se lahko okužil, odgovor težko najdeš. Namreč: držala sva se ukrepov, uporabljala maske, si umivala in razkuževala roke, se izogibala druženjem z veliko ljudmi … Greš pa v trgovino, na pošto, na banko, na bencinski servis, v knjižnico … Res je v našem zavodu par dni pred menoj bila ena sodelavka okužena, mož pa je v tednu pred okužbo strankam osebno službeno vročal veliko karantenskih odločb … A še vedno ne moreš zagotovo trditi, da je okužba prišla ravno iz tistega naslova.
Nedelja: na testu
Dva dni zatem, bila je nedelja, 27. septembra, je zjutraj mož vstal z rahlo povišano temperaturo (37,2 °C) in tožil o bolečinah v mišicah in sklepih. Do 12. ure mu je vročina narasla na 38,9 °C. Začela sva sumiti, da bi lahko šlo za koronavirus. Moje počutje je bilo brez nekih posebnosti, spremljalo me je le tiščanje v glavi. Možu je vročina naraščala v višave, zato sva vseeno poklicala na urgenco v Ljutomer, dežural je naš osebni zdravnik dr. Sašo Duh, ki naju je takoj naročil na testiranje za koronavirus. Ob 17. uri popoldan sva bila naročena na odvzem brisa v Murski Soboti. Jaz sem peljala, moža je tako kuhalo, da je ležal na sedežu poleg mene.
V Murski Soboti pa kolona vozil, ki se je menjavala iz minute v minuto. Nisem mogla verjeti, bila sem šokirana, koliko ljudi se hodi testirat in to nenehno. Avti so se samo pridruževali. Bris so nama odvzeli kar skozi okno avtomobila. Meni odvzem ni bil nič posebnega, malo nelagodja in neprijeten občutek v nosnicah, možu pa je odvzemanje brisa bilo zelo mučno. Bil je ves solzen in šlo mu je bruhanje, bolelo ga je nekje v možganih. Na hitro sva še povprašala, kaj lahko sploh vzame, da bi mu padla vročina, saj so bile okrog teh zdravil neke polemike, pa je medicinska sestra, ki je jemala bris, mirno odgovorila, da karkoli, kar znižuje vročino. In seznanila naju je, da bova v 24 urah izvedela za rezultate testa.
Ko sva se vozila domov, sva bolj malo govorila. Mož je bil ves vročičen in z bolečinami v mišicah in kosteh.
Jaz sem takoj, ko sva prišla domov, poklicala starše in jim povedala, da sva bila na testiranju in da naj ne prihajajo na obisk, ker sva mogoče okužena. Na srečo se nismo družili že ves teden pred izbruhom najinih simptomov, ker sva imela z možem popoldanske obveznosti.
Prav tako sva sporočila v službo, da naju naslednji dan ne bo, dokler ne izveva rezultatov testa. Tudi hčerka, ki je srednješolka, je iz preventive ostala naslednji dan doma in ni šla v šolo.
Ponedeljek: oba pozitivna!
Čakanje na klic in rezultate testa. Pridružilo se je tiščanje v prsih. Še preden so naju obvestili, sva se že miselno nekako naravnala na to, da bova sprejela to, kar nama bo dano. In najine slutnje je klic epidemiologinje iz NIJZ le še potrdil. Oba sva pozitivna na koronavirus.
Potem je sledilo obveščanje v službo obeh, obveščanje osebnega zdravnika, obveščanje staršev, klicanje hčerkinega razrednika … in iskanje načina, kako zaščititi hčerko, da se ne okuži.
Vse je nekako še šlo, le kuhinjo in kopalnico imamo v hiši eno. Tako, da smo pač tema dvema prostoroma posvečali še več razkuževanja; 17-letnici pa se tudi ni bil problem izolirati in zapreti v sobo. Hvala bogu je po desetih dne karantene ostala zdrava in je lahko šla v šolo.
Naslednji dnevi: prebolevanje covida-19
Nama pa so se iz dneva v dan pridruževali simptomi in prebolevanje se je začelo. Korona naju je opremila s "polno bojno opremo", kot v šali rada rečeva: glavobol, bolečine v mišicah in kosteh (mož je rekel, da ga še koža boli, nisem se ga smela prav dotakniti), slabosti, vrtoglavice, omotica, zamašen nos, bolečine v hrbtu, mrzlica, tiščanje v prsih (kot bi ti kdo položil velik kamen na prsi), težko dihanje ter dvanajst dni izgube vonja in okusa, izguba apetita, občuten upad energije. Nisva vedela, kaj jeva, kaj pijeva, če ne bi tistega videla. Jaz sem v ponedeljek vonjala še zelo močne vonjave, kot so pralni prašek, mehčalec, deodorant, preostale dni nič od nič. Mož prav tako. Mož je imel še vročino, jaz ne. Občasno se je pojavila tudi driska. Mož je kašljal bolj, jaz malo manj. Mene so bolj mučili glavoboli (z glavobolom vstaneš in z glavobolom greš spat), omotice - ko sem pri pomivalnem koritu pomivala posodo, sem morala biti naslonjena na pult, da sem lahko držala ravnotežje. Hitri gibi, obrati glave, hitra hoja … ni šans. Slabo počutje: pometeš kuhinjo in moraš iti počivat, ker ti je slabo.
Prvi teden: kot bi naju povozil vlak
Tako sva prvi teden (hvala bogu je bilo lepo in sončno vreme) prevegetirala na ležalnikih na soncu na zelenici pred hišo (beri: "ležiš in se slabo počutiš"), ker si res hudo utrujen in slabega počutja. Hiša se je tako nenehno lahko zračila. Hčerka je tu in tam prišla iz sobe in pogledala, kako sva, ter nama na varni razdalji odložila tekočino. Apetit je bil na nuli in vsaka žlica juhe nama je predstavljala problem, ker sva bila po treh žlicah tako zadihana, da nisva mogla več jesti. Res posebno stanje je vladalo v najinih telesih.
Podobno je bilo, kot bi te povozil vlak, pa bi vstal in bi pripeljal drugi vlak, ki te spet spravi na tla. Vstaneš in padeš, vstaneš in padeš, ker imaš občasno občutek, da si že malo bolje, a ti virus hitro pokaže, da je on vladar v tvojem telesu. Jemlje ti fizično kondicijo, mišično te oslabi. A ne preostane ti drugega kot preboleti, iti čez to stanje, biti hvaležen za vsak trenutek, vsako jutro, vsak dan, ki ti je dan, ne glede na to, kakšen je. In ostati pozitiven, optimističen. Skupaj sva v življenju že šla skozi marsikatero (pre)izkušnjo, premagala bova tudi tega vraga - to sva si govorila vsak dan. Veliko sva se pogovarjala (kolikor nisva spala) in se še bolj zbližala v teh težkih trenutkih.
Drugi teden: napadi kašlja ne jenjajo
Drugi teden je stanje bilo zelo podobno prvemu tednu. Stopnjevala se je zadihanost, sapa je postajala težja. Noči so bile včasih tako neznosne, da si komaj čakal, da bo jutro, nov dan, sonce … Mož je začel še bolj pokašljevati. Bil je kak dan, ko se je kateri od naju počutil bolje, a naslednji dan se je pokazalo ravno nasprotno. Mož je začel dobivati prave napade kašlja, ki so trajali tudi po uro ali celo dve. To ga je tako izčrpalo, da se je njegovo telo vsak večer več kot en teden odzvalo z vročino 38,2 °C in več. V nadaljevanju si lahko preberete, kako sva ga vsaj skušala obvladovati in ga proti koncu tretjega tedna okužbe tudi ublažila in skoraj popolnoma odpravila.
Moji starši, ki živijo v neposredni bližini, so nam prinašali kosilo in ga odlagali zunaj pri ograji. Midva sva ostajala le pri juhi. Prijateljica je hodila v trgovino, lekarno, po prehranska dopolnila …
Skoraj vsakodnevno so naju klicali prijatelji, sorodniki, sodelavci, najini domači vsak dan … Hvaležna sva za te nama drage ljudi, v njih sva imela spodbudo, skrb in dobronamerni nasveti so vzbujali občutek, da so stvari kolikor toliko pod kontrolo in da bo minilo. Občutek, da je ljudem za naju iskreno mar, je vrednota, ki jo velja v teh težkih časih še toliko bolj krepiti in negovati, saj na neki način deluje zdravilno in opogumljajoče.
Prav tako sva se enkrat tedensko slišala z najinim osebnim zdravnikom, ki je želel slišati vse glede počutja, prebolevanja, nama dajal napotke za naprej in nama dal vedeti, da je na voljo za vsako pomoč v primeru poslabšanja. Bil pa je tudi pobudnik tega, da je nastal ta prispevek. A rekla sva si, da poslabšanja ne bo in da bo minilo kljub zelo težkim trenutkom. Zato sva res hvaležna vsem in vsakomur, ki nama je stal ob strani.
O bolezni naju ni bilo sram govoriti, nisva bila deležna stigmatizacije in ni bilo čutiti nobenega obsojanja, kar je pogost pojav. Želiva povedati le to, da okužba lahko doleti vsakega in večina mogoče niti ne ve, kje so se okužili.
Z vsem tem sva si pomagala
Veliko ljudi naju sprašuje, s čim sva si pomagala med prebolevanjem. Naj povem, da limona, čaj in med niso dovolj, sploh v težjih primerih, kot je bil najin. Ni nama preostalo drugega kot skrbeti za dvig imunskega sistema. Zdravnik ne predpiše ničesar, le kakšen močnejši analgetik lahko dobiš na recept.
Predvsem sva spila veliko tekočine (voda, čaj, juha, sokovi). Najin domači čaj je bil sestavljen iz bezga, ozkolistnega trpotca, timijana, kopriv, pljučnika, sivke, mete. Vse to je v naši domači shrambi. Potem veliko C-vitamina (ker nama hrana ni prijala, sva ga uživala v prahu s tekočino), med, pripravki za imunsko odpornost, povečala sva dozo vitamina D3, matični mleček v ampulah za pitje, magnezij, kalcij, kostna juha, najboljša je kurja, ker vsebuje veliko encima, ki redči sluz v pljučih … Kar se kašlja tiče, pa topla tekočina, čaj, sirup smrekovih vršičkov, medene voskove plošče za polaganje na prsni del in zadaj na hrbtu med lopatice, timijanovo mazilo, kapljice drosere, čaj iz slezovih koreninic, obvezno tudi dvakrat na dan inhalacije s timijanovim poparkom. Uh, skoraj sva doktorirala iz pripravkov pri moževem mučnem kašlju.
Po tretjem tednu: simptomi so izzveneli
Korono sva prebolela, občutiva pa posledice. Po tretjem tednu so simptomi izzvenevali eden za drugim, a posledice čutiva še danes, ko je minilo že več kot mesec dni. Po dolgem času sva lahko in sva bila sposobna v četrtem tednu iti na sprehod (okoli dva kilometra po ravnem terenu), pa sva kaj hitro ugotovila, da je korona pustila posledice: meni je bilo slabo že med potjo, ko sva prišla domov, sva bila močno utrujena (fizična oslabelost in zelo šibka energija). Zelo težko je bilo, a vsak dan za odtenek bolje. Pazljiva sva morava biti tudi pri fizičnih naporih, kajti hitro se pojavita zadihanost in zasoplost.
Očitno korona izsuši tudi sluznico, saj imaš nenehno občutek suhih ust, tudi ponoči. Žeja, občasno slabše počutje, zasoplost, še vedno občasno tiščanje v glavi, bolečine v hrbtu, kakšno suho pokašljevanje in ob fizičnem naporu upad energije so stvari, ki še ostajajo. Tudi zdaj, ko pišem ta prispevek in že nekaj časa sedim za računalnikom, se mi je pridružila bolečina, ki poteka po sredini hrbta in med lopaticami.
Pot naprej
Veva, da se marsikomu zdijo ukrepi v naši državi bizarni. Tudi nama so se. Najin nasvet: uporabljajte zdravo kmečko pamet, kar se tiče nošenja mask, ne bodite lahkomiselni, češ da se vam okužba ne more zgoditi. Sami smo namreč dolžni in odgovorni poskrbeti za svoje zdravje. Ne bo nam koristilo ne upiranje, ne sekiranje, ne hudovanje, ne prepiri in ne slaba volja. Lahko nam le povzročijo škodo na imunskem sistemu, ki ga stresni hormon le še bolj oslabi.
Zmaga dobrega nad slabim je možna le z ozaveščenostjo in enotnim pozitivnim pogledom na situacijo, ki se nam dogaja. Že kar nekaj časa se kaže, da je veliko stvari, ki so nam bile prej samoumevne, zdaj postalo cenjenih, dragocenih ... Dogajajo se spremembe in z njimi se dogaja zavedanje, da se vsaka rast začne s hvaležnostjo in ljubeznijo za stvari, ki jih imamo ta trenutek.
In ne glede na to, kaj se nam zgodi, imamo samo mi to moč, da izberemo svoj odziv na to. Življenje pa se nam premakne na višjo raven, ko v vsakem dogodku iščemo pozitivno in nam to postane navada.
Ostanite zdravi in bodite dobro.
