Klavdij Mlekuž, Janko Ažman, Janez Brojan in Janez Dovžan so se poimenovali v znamenite Mojstranške veverice, knjigo z istoimenskim naslovom pa so med bralce pospremili 22. januarja letos v Mojstrani, predstavili pa jo bodo tudi 17. februarja na Festivalu gorniškega filma v Ljubljani. Plezalskih legend iz šestdesetih in sedemdesetih let ni združeval le skupni cilj, plezanje težkih smeri, ampak predvsem izredno dobro sodelovanje. "Mojstranške veverice niso živele romantičnega življenja. Trdo so delali za vsakdanji kruh, v alpinizmu pa dosegali za tiste čase vrhunske dosežke. Povrh vsega so bili tudi plemeniti gorski reševalci. Neverjetne zgodbe lahko preberemo v novi knjigi Mojstranške veverice," je k branju povabil Martin Šolar, podpredsednik Planinske zveze Slovenije.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se mladci v Mojstrani in na Dovjem merili in ostrili svoj pogum s plezanjem v domačih stenah, s smučanjem ali s skoki v bližnji Planici. Plezalska stremljenja so jih vodila naprej v Durmitor, Dolomite in še dlje. Po zgledu znanih Cortinskih veveric so se poimenovali Mojstranške veverice in tudi sami postali uspešni alpinisti, smučarji, gorski reševalci in organizatorji športnih dogodkov. Njihove legendarne zgodbe lahko poslej prebiramo v novi knjigi, gradivo zanjo je zbral in uredil Vladimir Habjan: "Mojstranške veverice si zaslužijo knjižno izdajo predvsem zato, ker so v preteklosti močno dvignili težavnost plezanja in nakazali smer razvoja slovenskega alpinizma. Da bi dobili še večjo prepoznavnost, bi si v teh vizualno obarvanih časih zaslužili še svoj film."
Mladim alpinistom se danes zdi nemogoče, s kakšno opremo smo plezali takrat
Ustanovna četverica Mojstranških veveric so bili leta 1968 Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janko Ažman in Janez Brojan, pet let pozneje pa so v svojo alpinistično druščino sprejeli še Janeza Dovžana in Miho Smoleja. "Združeval jih ni le skupni cilj, to so težke smeri, ki so jim bile močan izziv, pač pa tudi izredno dobro sodelovanje. Imeli so razporejene vloge, ki so jih sprejeli, predvsem pa so se odpovedali tekmovalnosti. To je recept za uspeh, sodelovanje in ne tekmovanje. Dopolnjevali so se, spoštovali in si zaupali. In vse to velja tudi za današnji čas," je poudaril Habjan.
Začetki Mojstranških veveric pripadajo najstarejšemu med njimi, 81-letnemu Klavdiju Mlekužu, ki je začel plezati leta 1960: "Gradili smo ta sistem, zraven pa redno reševali v gorah, vse peš - do leta 1970, včasih tudi tri dni v kosu, pozneje pa je helikopter olajšal reševanje. Iz klasične dobe gorskega reševanja smo prišli v moderno, pa smo še vedno zraven," je dejal Mlekuž in obudil spomine na veveričje začetke: "Leta 1967 smo šli plezat v Dolomite in splezali prve težke smeri v Cini, na poti domov pa v Cortini d'Ampezzo opazili vodniško pisarno Cortinskih veveric, ki so bili alpinisti, gorski reševalci, smučarji in delavci na smučiščih, tako kot mi, saj smo sodelovali in še sodelujemo tudi pri izvedbi skokov v Planici in smučarske tekme v Kranjski Gori. Po njihovem vzoru smo si nadeli ime Mojstranške veverice, Brojanova mama pa nam je spletla rdeče puloverje z veverico na rokavu. Interno smo se dogovorili, da alpinist iz AO Mojstrana pridobi naziv Mojstranška veverica, če prepleza vsaj pet skrajno težkih smeri doma in vsaj dve težki smeri v tujini."
Kot pravi Mlekuž, se mladim alpinistom danes zdi nemogoče, s kakšno opremo smo plezali takrat. Plezali so v gojzarjih in ne v plezalkah kot danes, v prvih letih niso poznali niti plezalnega pasu, ampak so se navezali le na vrv. Težke smeri so plezali tehnično, torej s tehničnimi pripomočki, železnimi klini in vponkami, lojtrcami, stremeni, tako da so plezali z vso težko opremo na hrbtu. Mojstranške veverice so bili med drugim leta 1968 prvi Slovenci, ki so preplezali enega od tako imenovanih treh zadnjih problemov Alp - steno Grandes Jorrases po Walkerjevem stebru, in sicer celotna originalna zasedba in še dva pridružena člana. "Načrtno smo sodelovali po dve navezi, takrat smo že bili vsi gorski reševalci in smo obvladali reševalno tehniko. Ko smo se podali v to steno, smo naštudirali vse možnosti in vedeli, da če se kaj zgodi, se lahko rešimo in ne bomo odvisni od pomoči drugih. Nikoli nismo šli z glavo skozi zid," poudarja najstarejši med njimi, ki je prvi plezal v najzahtevnejših smereh tistega časa.
