Soška fronta je med prvo svetovno vojno globoko zarezala v življenje ljudi ob smaragdno zeleni reki. V svoji pesmi Soči jo je najlepše opisal Simon Gregorčič, goriški slavček, doma z Vrsnega nad Kobaridom, vasi pod mogočnim Krnom (2245 metrov visoki Krn je bil eden najpomembnejših utrjenih vrhov v Posočju med soško fronto). Na njem so potekali najbolj krvavi boji. Soška fronta je trajala od 23. maja 1915 do 9. novembra 1917. V delu, ki je potekal prek današnjega slovenskega ozemlja, je bila dolga 93 kilometrov. Zaradi bojev je območje fronte zapustilo več kot 100 tisoč ljudi. Okoli 1,5 milijona vojakov bilo ubitih, ranjenih ali zajetih; od tega je bilo smrtnih žrtev najmanj 250 tisoč. Vojna se je končala z zmago avstro-ogrske vojske (ki so ji pomagale nemške sile) nad italijansko vojsko.
In vendar je sredi vojne vihre na planini Polog v skrivnostni in odmaknjeni dolini reke Tolminke raslo upanje za številne vojake Avstro-Ogrske, ki so bivali v vojašnici na tem območju saj je bilo varno pred italijanskim obstreljevanjem. Ker pa je že prvo leto soške fronte umrlo veliko avstro-ogrskih vojakov, so številni med njimi - tudi zaradi hudih zim, ko je zapadlo več metrov snega - obupavali in izgubljali voljo za bojevanje. Da bi vzdržali, da bi živi dočakali mir, so v Javorci na planini Polog zgradili cerkev. Spominska cerkev Svetega duha je posvečena padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte, gradnja je trajala od 1. marca do 1. novembra 1916.
"Vojaki, mojstri različnih obrti, ki so spominsko cerkev gradili prostovoljno in z lastnimi sredstvi, niso bili oproščeni bojnih obveznosti. Gradnje so se lotili, ko so bili po daljšem bojevanju na prvi bojni črti določeni za počitek v zaledju. Izbrana lokacija za gradnjo cerkve je bila med vojno neopazna za sovražnika in enako oddaljena od vseh bojnih položajev brigade na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Slemenu in Rdečem robu. Od teh točk je oddaljena okrog 2500 metrov. Cerkev je zasnoval dunajski umetnik Remigius Geyling, nadporočnik, ki je tudi avtor likovne opreme in dveh upodobitev angelov pred oltarjem, organizacijo in vodenje gradnje je prevzel poročnik Géza Jablonszky iz Budimpešte. Leseni deli cerkvenega oltarja so delo južnotirolskega rezbarja, topničarja Antona Perathonerja iz Italije. Vsi trije so bili del avstro-ogrske vojske na planini Polog. Pri gradnji cerkve so sodelovali pripadniki različnih narodnosti, vsi pa so na soški fronti doživljali skupno usodo in izražali željo povezanih Evropejcev po miru in medsebojnem sodelovanju," nam je v cerkvici v Javorci pripovedovala Petra Rovšček iz Javnega zavoda za turizem Dolina Soče.
Pred cerkvico je zvonček, na katerega lahko pozvoniš, "a le za mir, tega so si vojaki, ki so gradili to cerkev, najbolj želeli," nas je opomnila Rovščkova. Cerkveno zvonjenje so na položajih na vrhovih bližnjih gora, ko ni bilo obstreljevanja italijanske vojske s Krna, lahko slišali avstro-ogrski vojaki, ki so, verjetno mnogi med njimi, vsak v svoji veri, molili, da bi se vojna vihra kmalu končala in da bi se lahko vrnili domov.
Nad vhodom v cerkev se dviga zvonik s sončno uro, grbom monarhije in napisom PAX (mir). Zunanjščino krasijo tudi grbi osemnajstih dežel Avstro-ogrske ter grba Reke in Trsta. "Notranjost cerkve je umetnina dunajske secesijske arhitekture, prevladujeta modra in črna barva z zlatimi in belimi ornamenti. Na vsaki strani oltarja, z mozaično upodobitvijo Svetega duha kot simbola miru, je upodobljen velik angel. Naslikal ga je Geyling, angel ima podobo njegove žene. Z angelom naj bi se vojaki opominjali, da morajo vztrajati in preživeti, saj jih doma čakajo matere, žene, dekleta, sestre. Katoličani, protestanti, pravoslavni, judje in muslimani pa tudi ateisti so vstopali v cerkev. Za nekatere je bila božji hram, za druge vzvišeno posvečeno mesto, svetišče, kjer so lahko vsaj za trenutek pozabili na vojno," je povedala Rovščkova.
Obiskovalce najbolj pretresejo na hrastovih ploščah, ki simbolizirajo liste spominske knjige, vžgana imena 2565 na okoliških bojiščih padlih avstro-ogrskih vojakov, pokopanih na Ločah pri Tolminu. Padli so prvo leto vojne. med njimi so tudi imena slovenskih mož in fantov. Pripoved o gradnji cerkve, odrekanju, upanju in umiranju vojakov na tej planini je bila tako živa, da naju je s prijateljico Jano Istenič z Idrskega pri Kobaridu v mislih ponesla v tisti težki čas vojne vihre soške fronte. Še nikoli nisem bila tako blizu vrhov, kjer je potekala soška fronta in kjer so se utrdili avstro-ogrski vojaki (Vodil vrh, Mrzli vrh, Sleme, Rdeči rob) - vse te vrhove smo opazovali z mesta, kjer stoji spominska cerkev.
