(POGOVOR) Bojana Holer, rejnica: Ni enostavno, a izkušnjo rejnice bi ponovila

Ko Roman Holer odpre vrata, se mu ob nogah smuka rjav psiček, ki je prišel pozdravit, medtem ko se siv tigrast muc ne pusti motiti med dremežem na leseni klopi pri mizi v kuhinji. Na okenski polici je lična zimska dekoracija, na mizi pladenj z različnimi piškoti, ki jih je spekla Bojana Holer: "Včeraj sva s tamalim pekla kokosove poljubčke. Ko je prišel iz šole, je rekel, da bi to naredil. Ostalo sem spekla že za sestrin rojstni dan." Takšno prijetno toplino doma Holerjeva nudita dvema fantoma, osnovnošolcema, medtem ko je njuna biološka hči stara že 40 let in ima dva otroka.

"Z rejništvom sva začela leta 1998, ker sva želela pomagati kakšnemu otroku. Tudi hči, ki je takrat hodila v osmi razred, je rekla, zakaj ne vzamemo koga." Sprejeli so fanta, ki je bil pri njih pet let. "S hčerko še imata stike, zelo sta povezana. Ko je nedavno praznovala rojstni dan, je tudi on prišel s svojo družino, ima hčer in sina," pove Bojana, ki se ji na obrazu izrisuje nasmeh, ne glede na to, s kakšnimi izzivi so se soočali. "Takšno je pač življenje, ni zmeraj ravna cesta, tudi v običajnih družinah ne gre zmeraj vse enostavno," pove in ob spominu na kakšno trpko zadevo le povesi pogled.

A čeprav so v šestindvajsetih letih, odkar sta se posvetila temu, doživeli marsikaj, pravita, da bi izkušnje ponovila. Z odprtim srcem in pozitivno naravnanostjo sta desetim otrokom, za katere njihovi starši niso mogli poskrbeti, ponudila svoje domovanje, jim dala možnost, da je bilo njihovo otroštvo nekoliko lažje. "Eden od otrok je prišel samo v kratkih hlačah in majici, na glavi je imel čepico. Za povrh ga je tisti prvi vikend, ko je bil pri nas, pičila še čebela in imel je močno reakcijo. Oče pa se je na vse načine trudil, da ne bi bil v reji, javil je celo, da je pri nas nastavljena bomba. Policisti so celo noč pregledovali, ali je kje kaj. Oče se je potem umiril in otrok ga je obiskoval, toda tam ni bilo pravega reda, oče ni zmogel ustrezno poskrbeti zanj. Ko sem na primer vprašala, kaj je jedel čez vikend, je rekel, da kruh in margarino," pripoveduje 57-letna Bojana Holer.

Za štirimesečno deklico skrb 24 ur

Največja preizkušnja zanje je bila skrb za štirimesečno dojenčico. Svoji pijani materi je padla iz rok in pri tem dobila tako hude poškodbe glave, da je obsojena na vegetiranje. Holerjeva sta ji morala noč in dan spirati grlo, ker ni mogla požirati sline; dokler ji niso vstavili gastrostome, sta jo hranila preko sonde skozi nos. "Vsega tega sem se naučila ob njej, nič nama ni bilo težko," pove rejnica, ki se je izučila za šiviljo. Šest let in pol je delala v mariborskem Piku, nato je hodila delat v Avstrijo, potem je službo pustila: "Ob delu ne bi zmogla skrbeti še zanjo, potrebovala je 24-urno oskrbo." Družina z Gorenjskega, s katero so spletli pristne vezi, je zanjo donirala tudi denar za invalidski voziček, potem je prišla odločitev, da se deklico po štirih letih rejništva namesti v Novi Gorici v bolnišnici za invalidno mladino. V spomin nanjo in družino z Gorenjskega je še na steni lesena rezbarija z uro, na kateri so vsi upodobljeni. Roman, ki je star 63 let, je bil do težke bolezni, prebolel je raka, zaposlen v Palomi, sedaj je invalidsko upokojen.

Alkohol, mamila, nasilje, ločitve ... To so glavni razlogi, da je skozi leta pet fantov in pet deklet bivalo pri Holerjevih malo nad glavno cesto na nekdanji kmetiji v Dražen Vrhu v občini Sveta Ana. Pred nekaj leti so kmetovanje opustili, prej je bilo v hlevih 30 glav živine. Njive so prav tako v najemu, še povesta zakonca. "Otroci so imeli zmeraj kakšne zadolžitve, a šola je bila na prvem mestu, to sva zmeraj poudarjala, in tudi, da ne bi rekli, da se niso mogli učiti zaradi dela. Zmeraj smo se dogovorili, da je bil en teden eden denimo bi zadolžen za pometanje, drugi za posodo, tretji teden za drva, en teden je bil prost," pove Bojana Holer. Imela sta namreč hkrati pet otrok v obdobju, ko so bili vsi najstniki. "To je bilo pestro, zato smo se morali dogovarjati za red in tudi zadolžitve," doda. Ampak so premostili tudi to. Ob tem večkrat ponovita, da bi še ponovila izkušnje z rejništvom: "Ko se otroci sedaj vračajo, nas vabijo k sebi, da skupaj praznujemo njihove rojstne dneve ali druge pomembne trenutke, je to nekaj najlepšega in potrditev, da smo delali v redu, da smo se povezali. Saj drugače niti ne more biti, kakor da ti otrok priraste k srcu."

Ne predstavljata si, kako bi bilo, če bi sedaj ostala brez teh dveh rejencev, za katera skrbita, saj sta pri njiju praktično od svojega rojstva. Starejši, star trinajst let, je prišel s šestimi tedni, mlajši, star deset let, je bil ob prihodu star devet mesecev. Če sta bila za otroke, ki so bili pri njiju kratek čas, teta in stric ali pa so ju klicali po imenih, sta sedaj že mama in ata. Dokler se starši otroku ne odpovedo ali jim ni odvzeta starševska pravica (za kar morajo biti podane izjemne okoliščine), so torej pravzaprav v stalni začasnosti. "Večkrat rečem, da imajo starši več pravic kot otroci," doda Bojan Holer. ​Holerjeva pa tema fantoma gotovo veliko več pomenita kot biološki starši. Veliko veselje v zadnjem času je bil za vse krst. "Mlajšega smo naposled krstili. Tako pozno, ker se njegov oče ni strinjal s tem. Potem nam je to dovolilo sodišče. Res mu je ogromno pomenilo, da pripada skupnosti. Starejši je bil že pri obhajilu, praktično vsi sošolci in drugi otroci hodijo v verouku. Bil je tako vesel, da je prišlo 50 ljudi na turistično kmetijo, kjer smo imeli potem druženje. Ko smo prišli domov, se je stisnil k meni s solznimi očmi. Zahvalil se je, da smo vse tako lepo pripravili, in rekel, da ni vedel, da ga ima toliko ljudi rado."

"Do pokoja bom v šoli"

Vsi razen enega od otrok, ki sta jima v minulih letih nudila zatočišče, so imeli učne težave. S sedanjima je enako. "Veliko smo pri knjigah. Mlajši si en dan s težavo zapomni en del pesmice, drugi dan ne zna nič več. Že da ju spravimo k zvezkom, traja. Zato jima tudi omejimo uporabo telefona na največ dve uri na dan. Pošalim se, da bom do pokoja v šoli," z nasmehom pove Bojana. Obema morata veliko pomagati pri šolskem delu. Starejši obiskuje osmi razred osnovne šole, mlajši četrtega, oba s prilagojenim programom v Lenartu, najprej sta hodila v šolo na Sveti Ani. "Sedaj je mlajši vesel, ker ima same petke. Seveda, ker je snov lažja oziroma prilagojena. Trinajstletnik ima diagnosticiran ADHD, motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Sedaj ga voziva na obravnave v Ljubljano zaradi avtizma. Ima tudi težave s hrbtenico in sva bila na obravnavi v Valdoltri. Dobil je tudi steznik za hrbet, a se je medtem zredil in mora dobiti novega," razlaga nadomestna mama. Ob tem se soočajo še s tem, da v teh ustanovah pošljejo dokumentacijo tudi bioloških staršem, in to na naslov, kjer mama otroka že zdavnaj ni več bivala. "K sreči se je pošta vrnila, ker bi sicer bili ti papirji izgubljeni. Pa medtem bi že napotnica potekla," še razlaga o situacijah, v katerih se morajo znajti.

Konec novembra je Bojana Holer prejela priznanje ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luko Mesca za dolgoletno in uspešno izvajanje rejniške dejavnosti. Prejemnici sta bili še Aleksandra Zorko Šemen iz Turnišča in Smiljka Turk iz Puconcev. "Veliko mi to pomeni. Rejenci so že prej rekli, da bi morala dobiti to priznanje, a jaz nisem bila prepričana, da ga bom. Res mi veliko pomeni, ker vložiš ogromno truda in ljubezni, spoštovanja do otrok. Mojim otrokom pa sem rekla hvala, da ste pomagali pisati to zgodbo z mano vsa ta leta."

Marsikateri od otrok je prvič videl morje, deklica je pri njih prvič dobila torto za rojstni dan. Na morje so odhajali tudi preko rejniškega društva, ki ima počitniško hišo v Portorožu. Tam so spoznali tudi sestro in brata dvojčka njihovega mlajšega rejenca, s katerimi imajo sedaj preko družine, v katero sta nameščena, tudi redne stike. Skupaj ima ta biološka mati šest otrok in vsi so v reji. Tudi med rejniškimi družinami se najdejo primeri, da za otroka ni dobro poskrbljeno. Iz ene od takih je k njim prišla deklica, ki se ni mogla najesti. "Na krožnik si je naložila hrano, nato pa pred njim držala roko, da ji ne bi kdo vzel hrane. Kar nekaj časa je trajalo, da se je tega odvadila. Ko smo šli na obiske, smo se doma prej najedli, da ne bi bilo takšnih situacij. Toda ko smo prišli tja, je spet isto počela. Nekaj časa si tudi doma ni upala vzeti hrane, ker je bila pri družini prej pod ključem." V letih, odkar je rejnica, se je vendarle marsikaj izboljšalo, tudi nadzor nad (takšnimi) družinami, ocenjuje.

Večkrat slišita od otrok, kaj bi bilo z njimi, če njiju ne bi bilo. "Res naju spoštujejo, tudi njihovi partnerji. Veliko pove to, da smo ostali v stikih. Mož ene od naših punc (ki je ves čas begala, se najstniško upirala, hodila pozno domov, ni hotela upoštevati pravil) je rekel, da je štiri leta trajalo, da se je umirila. Sedaj se izobražuje ob delu, da bo lahko delala v domu za starejše," še pove eno od mnogih izkušenj. Vesela sta, da je praktično vsem uspelo, da so prišli do izobrazbe, dela in se ustalili v svojih družinah. Pri sosedih, v šoli, pri znancih, pri nikomer niso nikoli opazili, da bi kdo otroke kakorkoli drugače obravnaval, zasmehoval in podobno, ker so v reji. "Marsikdo reče, joj, jaz pa tega ne bi mogel početi. Zanimivo, da tudi najina hči pravi, da ne bi bila rejnica. Jaz pa pravim, da brez tega ne bi mogla biti. Ne predstavljam si hiše brez otrok. Če bi se še enkrat odločala, bi se isto odločila - kljub vsemu. To je posebno poslanstvo," sklene Bojana Holer.