(POGOVOR) Viki Grošelj: Ko hrepenimo po nečem višjem, postajamo boljši

Da je Viki Grošelj eden naših najuspešnejših alpinistov vseh časov, verjetno ni treba posebej opominjati. Pred kratkim je dobil svoje mesto na slavnem seznamu Rock & Ice Stars, ki ga je sloviti alpinist ​Reinhold Messner leta 2006 začel pisati ob odprtju svojega gorniškega muzeja v Bolzanu. Ne pisati, gravirati na steno muzeja. V sedemnajstih letih je pogoje za uvrstitev na ekskluzivni seznam izpolnilo trideset plezalcev iz devetih držav; od julija letos je na steni tudi ime prvega Slovenca. Eden od pogojev za uvrstitev na seznam je tudi zavezanost kulturnemu, humanitarnemu ali znanstvenemu delu. Enainsedemdesetletni Ljubljančan, natančneje Šentvidčan, pa ima v svoji zbirki tudi že dvajset knjižnih del.

Petdeset dnevniških zvezkov

Nekoč davno je listal knjige in si želel: "Ko bi le lahko kdaj na svoje oči videl Himalajo!" Pravi, da je bil radoveden otrok, a je vseeno dolgo poslušal starše, ki so mu doma v Guncljah pri Ljubljani svetovali, da se splača potovati le tako daleč, da še vedno lahko vidi "turn" šentviške cerkve. "Vseeno sem šel malo dlje," prizna s širokim nasmehom.

S prvimi dogodki v gorah se je začelo tudi pisanje, odkrivanje vrhov si je tudi po njegovem mnenju zaslužilo vodenje dnevnika, čeprav do takrat ni pretirano rad pisal. To vendar ne sme v pozabo! "Z leti se je doma nabralo petdeset zvezkov z zapisi o naših gorah, evropskih in tudi neevropskih odpravah, o vseh mojih himalajskih podvigih. Ta material je tudi eden od razlogov, da je lahko nastala tale knjiga. Seveda sem moral zbrano urejati, krajšati, piliti. Verjetno je 33 odprav moja najpomembnejša knjiga, v njej sem strnil svoja doživetja zunajevropskih gorstev. Vsaki odpravi sem odmeril enako prostora, enako število fotografij in enako količino besedila, čeprav vse niso bile enako pomembne," Grošelj iskrivo predstavi nastanek knjige, ki je že na prvi pogled tudi paša za oči. O tem se spomni, kako je začel profesionalno pisati.

"Najprej so bili to moji zapisi, potem pa sem se ojunačil in poslal prispevek na Planinski vestnik. Začuden sem ugotavljal, da so ljudje moje pisanje opazili. Čez nekaj let pa je prišla z mariborske Založbe Obzorja ponudba, če bi pripravil 'nekaj več'. No, takrat pa sem se ustrašil, saj knjiga ... to je bil hud izziv. Zame je bilo težje napisati knjigo kot splezati na osemtisočaka." Pa je šlo in zgodilo se je celo, da sta v enem letu izšli kar dve knjigi. Na trgu je bilo Grošljevih šest tisoč izvodov in zanimanje ni usahnilo. Danes, ko ima že bogato knjižno bibliografijo, pravi, da je v prvih knjigah gotovo zapisal kaj takšnega, česar danes ne bi ali pa bi vsaj povedal drugače. Vseeno s seboj nosijo duh časa in kup nepozabnih zgodb. Tudi tisto iz leta 1991, ko so v času osamosvajanja Slovenije odšli na Kangčendzengo, tretjo najvišjo goro na svetu, in na vrhu niso vedeli, s katero zastavo naj se fotografirajo, saj Slovenija še ni imela uradne zastave. "Vedeli smo le, da na njej ne bo zvezde, zato smo improvizirali, in šele doma sem ugotovil, da sem se očitno slikal z rusko zastavo."

Bralce zanima življenje na robu

Visoke številke, ko gre za prodane izvode Grošljevih knjig in njihovo izposojo v knjižnicah, kažejo, da Slovenci zelo radi potujemo z njim. Plezamo, verjamemo, vztrajamo, občudujemo, trpimo. Med bralci vsekakor niso zgolj alpinisti, plezalci, gorniki, pač pa tudi ljudje, ki česa podobnega nikoli niso izkusili. "Ta prvinski svet narave, pisanje o ekstremnih področjih našega planeta pritegne tudi ljudi, ki iz različnih razlogov nimajo predispozicij za takšna doživetja. To ni posebnost Slovenije, tako je povsod. Tisti, ki nimajo možnosti, poguma ali financ, da bi se s tem ukvarjali, si približek takšnega doživetja lahko ustvarijo skozi te knjige. Življenje 'na robovih' je lahko zelo zanimivo. Ne pravim, da vsakdanjik ni zanimiv, lahko je zelo lep, a tisto sol za nekaj več nam dajejo mejna področja našega planeta," je Viki Grošelj prepričan, da njegove knjige in dela kolegov alpinistov na svojevrsten način bogatijo življenje. Prepoznavanje meja svojih sposobnosti je dragocena komponenta, ki je tudi njemu velikokrat pomagala v vsakdanjem življenju, ko je ugotovil, da so neki problemi bistveno manjši, če jih gledaš z očmi plezanja na osemtisočaka.

Res se vsega ne moreš naučiti iz knjig, a z branjem spoznavaš. "Tudi jaz sem bil nekoč bralec, ki je spoznal, da Šmarna gora ni najvišje, kamor lahko pridem v Sloveniji, ampak je to Triglav, in da so še višje gore nekje daleč zunaj. ​Potoval sem skozi pokrajine v knjigah in si želel, da bi kaj od tega videl tudi sam. Takšne želje sem se kar malce ustrašil, saj je bilo v tistih časih že potovanje v Italijo ali Avstrijo mali podvig za otroka proletarske družine. Danes lahko rečem, da sem bil na Himalaji več kot sedemdesetkrat in s tem prekosil najbolj drzne otroške sanje."

Hrepenenje daje moč

Viki Grošelj je tudi športni pedagog in je otroška hrepenenja lahko opazoval od blizu. Sodobni svet pa tudi ta spreminja, nekatera celo uničuje ali razvrednoti. "Pomembno je, da ima mlad človek hrepenenja, da ga vodijo, mu dajejo moči. Mimogrede, tudi knjige nekako podžigajo to hrepenenje. Žal mi je novih generacij otrok, sploh v dobro situiranih družinah, ki tega ne poznajo. Vse jim je ponujeno na krožniku. Z željami, ki presegajo naše trenutne sposobnosti, postajamo boljši ljudje. To je tisto, kar nas gradi in vodi. Moje življenje bi bilo brez hrepenenja revnejše, saj brez teh ne bi izkoristil svojih potencialov."

Danes mladi hrepenijo po spletnih všečkih, virtualnih podvigih in prijateljstvih na družabnih omrežjih. Kaj meni ekstremni alpinist o selfijih, za ceno katerih so nekateri pripravljeni tudi v gore? "Včasih na predavanjih pokažem sliko z vrha Cho Oyu, to je šesti najvišji vrh sveta, kamor sem leta 1988 splezal sam. Pihalo je, mraz je bil, nikogar ni bilo, da bi me slikal. Iztegnil sem roki, obrnil fotoaparat k sebi in se fotografiral. Tako sem leta 1988 delal selfi, ne da bi vedel, kaj to je. Seveda za dokumentacijo. Ne obsojam pretirano, če koga vodi želja po fotografiji na cilju. Nekdo gre v hribe s takšnim razlogom, drug zdravi neke druge travme, tretji spet nekaj čisto drugega. A fajn je, da grejo! Samo previdni naj bodo, saj gorski reševalci opozarjajo, da se nesreče dogajajo tudi zaradi selfija."

Alpinizem je pravičen

Brez dvoma je vrhunski alpinizem ekstremen šport, ki zahteva pripravljenega človeka, vztrajnega in odgovornega športnika, ki potrebne pripravljenosti ne doseže zlahka. Kaj danes, ko se proti najvišjim vršacem sveta vijejo kolone turistov, ki so pripravljeni do tja tudi preko trupel, o tem meni kleni himalajec? "Alpinizem je izjemno pravičen šport. Ne izobrazba, ne denar nista razloga, da si lahko dober, vrhunski. Za to je treba veliko delati. Dejstvo je, da če imaš majhen oprimek v skali in nimaš dovolj moči v rokah, se ne boš potegnil gor. Trenirati moraš, da ti naslednjič lahko uspe. In ko s tem svoje sposobnosti dvigneš na višji nivo - to je užitek! Ni lepšega, kot če to lahko doživiš v naravi. Sicer pa - eno je vrhunski alpinizem, drugo pa ekstremni turizem, ki se mu tudi na Himalaji ne da več izogniti. Himalaja postaja to, kar so bile naše gore pred sedemdesetimi leti. Na Triglavu ni bilo nobenih klinov, markacij, varoval. Tisti, ki si je drznil splezati po prvinskem grebenu na vrh, je naredil vrhunsko dejanje. Potem pa se je začelo obdobje s prepričanjem, da je lepote gora treba pokazati širšim ljudskim množicam. Takrat so razbili težke dele vzpona, zajle so dvignili tako visoko, da se ti še skloniti ni treba, prav sprehodiš se na vrh. To se je na Triglavu začelo že v šestdesetih, v osemdesetih na Mont Blancu, zdaj pa na Himalaji. Seveda lepa narava in skoraj neokrnjeno okolje vabita. Dokler bo interes, bodo ljudje pripravljeni s tem delati in služiti. Dilema se začne pri vprašanju, koliko časa še in za kakšno ceno ... Ko se je nam na odpravi zgodilo kaj tragičnega, smo jo absolutno prekinili, šli domov in če že ... poskušali to dokončati naslednjič."

Kaj danes pomeni biti dober alpinist? "V svojem bistvu je enak kot nekoč. Dober alpinist pomeni, da slediš osti vrhunskega alpinizma. To pomeni, da plezaš z najnujnejšimi sredstvi, v alpskem slogu, v enem zamahu - seveda, ko se aklimatiziraš. Ta ost vrhunskega alpinizma je znana in ostaja. Vrhunski alpinizem sledi tudi plemenitosti. V določenem obdobju smo bili vrhunski alpinisti tudi gorski reševalci, pripravljeni sredi noči vstati iz postelje in reševati nekoga, ki je v stiski, četudi smo tvegali svoje življenje."