Moj (zimski) pogled razloči slog smučarjev pri A-drogu, kar pomeni, da je zaslon računalnika v moji delovni sobi oddaljen le dobrih sto metrov od največje mariborske (zimske) telovadnice in da je najbolj sončni (zimski) pogled zgodaj dopoldne. Skratka, po zajtrku je (pozimi) odločitev težka: bom le gledal, ko bom delal, ali bom raje užival, ko bom smučal?
To pa ni samo moj (zimski) privilegij, temveč je tudi vaš. Zakaj torej zdaj v mestu srkate (zimsko) kavo in berete Večer, namesto da bi se pri Luki že greli s čajem po četrti rundi po Čopki v dolino? Saj vem, bolj od smučanja na Pohorju vas trenutno zanima, zakaj sem dal zimo tolikokrat v oklepaj …
Ne le zato, ker letošnja uradno sicer je, dejansko pa je ni. Saj ne moremo za vse kriviti podnebnega segrevanja. Za nekaj - oziroma za vse - smo vendar tudi sami krivi. Za to, med drugim, da vidimo Pohorje le belo, pa čeprav je tako redko zasneženo! Kako naj vam dokažem barvno slepoto? Da vas podkupim? Dobro, dam vam, zakaj pa ne, saj očitno niso nič vredni, vse - pohorske hotele! Zdaj pa jih upravljajte, kakor veste in znate …
Zakurite, da bo vašim gostom toplo. Naročite (plačajte) sneg, da bodo iz sobe stopili neposredno nanj in zavijugali v preveč bližnjo dolino. Zamenjajte stare žičnice, da ne bo vrst pred njimi in bo še večja gneča na smučiščih. Zgradite jim spaje, velnese in bazene, da jim po smučanju ne bo dolgčas. Organizirajte jim zabavo v hotelu in pohorsko omleto v gondoli, da bo njihov dopust nepozaben. Cele noči jih s sanmi prevažajte po globokem snegu po pohorskih gozdovih, da se bodo še medvedi prebudili iz zimskega sna. Ne ustrašite se nobenih gromozanskih novih naložb in nobenih visokih fiksnih stroškov, saj poslujete na globalnem tržišču, na katerem imajo vsi drugi višji hrib, daljšo tradicijo, boljšo infrastrukturo, več snežnih topov, daljše in širše smučarske proge, lepše in bolj domačne smučarske koče …, zato jih hočeš nočeš morate dohiteti.
Kajti ves ta vaš pregrešno dragi trud ne bo zaman. Saj zima na Pohorju ni dolga. Saj se je letos začela šele januarja in bo trajala morda le do začetka marca. Saj Zlata lisica bo. Torej bo kmalu sonce višje, pogled na Pohorje ne bo več bel, kurjavo boste izklopili, topove pospravili, gostje pa bodo odšli. Motornih sani pa - na medvedjo srečo - tako niste uporabili. In boste lahko po naporni zimi vi šli na dopust. In ta bo res dolg, saj se celih devet mesecev na Pohorju spet ne bo nič dogajalo. Vse do naslednje zime, do novih naložb, novih visokih fiksnih zimskih stroškov, novih problemov, novih izgub in nove podnebne otoplitve. A vedite, da vam teh lepih pohorskih hotelov ne bi "podaril", če to zimo namesto belega ne bi videl črnega … Namesto na Pohorje, ki je tudi pozimi zeleno, sem odšel v Črni gozd (Schwarzwald), ki je vse leto cvetoč … Namesto smučat sem šel jest … Mi imamo namreč premalo snežink, oni tam blizu, kjer je naš Primož Trubar pokopan, pa imajo preveč zvezdic … V eni vasi imajo kar osem mišelink!
Kako je mogoče, da ima Schwarzwald, ki je še nižji od Pohorja in ima še manj žičnic, snega in topov, najboljše restavracije na svetu, najbolj polne hotele v Nemčiji in najbolj znane terme (BadenBaden) med žlahtnimi in bogatimi? Kako je mogoče, da oni svoje hotele zaprejo januarja, ko je pri nas višek sezone? Kako je mogoče, da njihova sezona v Črnem gozdu traja enajst mesecev, naša na belem Pohorju, če je večja sreča z neba kot letos, pa največ tri?
In kako je mogoče, da ni le Črni gozd, ki vidi zeleno, in smo le mi, ki vidimo samo belo?! Saj ta Črni gozd ni nič lepši od pohorskih. Saj je Francija blizu Schwarzwalda, a je dlje kot Pohorju Avstrija. Saj nimajo niti vina in niti Zlate lisice. Saj bomo tudi mi marca dobili Michelinove zvezdice!
Zato sem dal zimo v oklepaj.
