Najprej je treba vedeti, da govorimo o ljudeh, ki sami pokajo s svojimi sklepi, kar je poznano tudi kot samomanipulacija. Ko pa vam fizioterapevt ali kiropraktik povzroči pokanje (ali manipuliranje) hrbtenice, je zvok enak, vendar so lahko posledice povsem drugačne. Čeprav lahko s pokanjem razdražimo bližnje, ki tega zvoka ne marajo, pa to početje ni niti koristno niti škodljivo. Zakaj pokamo s sklepi?
Ljudje pokajo s svojimi sklepi, ker se potem počutijo bolje in so bolj sproščeni. A olajšanje je le začasno in počutje nelagodja se običajno ponovi po 20 minutah, ko učinki pokanja izginejo. Čeprav nekateri pokanja s sklepi ne razumejo, pa se vsi obnašamo podobno.
Pandikulacija je skoraj univerzalna vrsta raztezanja po dalj časa trajajoči nedejavnosti - to počnejo tudi psi, mačke, sloni, pajki in ovce. Želja po pandikulaciji in njeni prehodni učinki so podobni tistim pri pokanju s sklepi. Vendar pa naj bi pandikulacija pozitivno vplivala na telo, saj obnavlja strukturno in funkcionalno ravnovesje telesa, kar pa ne velja za pokanje s sklepi.
Verjetno je vsak, ki poka s sklepi, že kdaj slišal, naj tega ne počne, ker bo povzročilo artritis. Zdaj je jasno, da ni tako. Ameriški zdravnik Donald Unger je več kot 50 let pokal s členki na eni roki in ni našel znakov povečanega artritisa v primerjavi z drugo roko. Za to ugotovitev je leta 2009 prejel nagrado IgNoble za medicino, ki jo podeljujejo za izjemne raziskovalne dosežke.
Tudi druga študija ni pokazala, da bi pokanje s členki povečalo pojavnost artritisa pri starejših ljudeh, v primerjavi s tistimi, ki tega niso počeli. Prav tako incidenca artritisa ni bila večja v sklepih, s katerimi so ljudje pokali, v primerjavi z drugimi sklepi, s katerimi tega niso počeli. Obstaja sicer nekaj poročil o poškodbah zaradi pokanja s sklepi, vendar so te tako majhne in redke, da ne vzbujajo zaskrbljenosti. Zdi se torej, da pokanje s sklepi ni škodljivo.
Ko pokamo s členki, se ločijo površine sklepa, pritisk v sklepu pa se zmanjša. Na določeni točki se površine nenadoma ločijo in nastane kavitacija oziroma mehurček. Ni pa povsem jasno, kateri del tega procesa povzroča zvok. Ena od teorij je, da povzroči hrup nastanek mehurčka. Druga teorija namiguje, da se pri pokanju zlomi tako imenovano lepilno tesnilo med spojnimi površinami, kot se zgodi, ko prisesek potegnete s stene.
Zakaj pa naši sklepi pokajo? Morda je najbolj zanimivo vprašanje, zakaj so se naši sklepi razvili tako, da lahko počijo. Pred kratkim je Jerome Fryer (kanadski raziskovalec, ki je sodeloval v eni od študij) izpostavil zanimivo idejo, ki ni bila nikoli objavljena. Ali bi lahko bila sposobnost naših sklepov, da pokajo, dejansko za kaj koristna? Ko so pri simulaciji sklepe v njegovi študiji napolnili z navadno vodo, so se površine sklepov zlahka ločile, kar je tvorilo mehurčke, vendar ni povzročilo pokanja. Ko pa so vodi odstranili vse pline in mikroskopsko majhne mehurčke, je sklep deloval bolj podobno pravemu sklepu. To pomeni, da je bilo potrebne veliko več sile za ločevanje površin sklepa, kar je nato povzročilo pokanje. Morda je velika sila, ki povzroči ločevanje naših sklepov in posledično pokanje, lahko zelo koristna, saj pomaga pri stabilnosti sklepov in s tem zagotavlja zaščito pred poškodbami sklepov, sklene v članku Neil Tuttle, fizioterapevt in predavatelj na univerzi v Tasmaniji. (The Conversation)
