Ne bo škodilo, če se posvetujete z zobozdravnikom. Foto: Profimedia
Alexander Holden in Dale Howes sta stomatologa, specialista protetike, ki poučujeta na stomatološki fakulteti univerze v Sydneyju in se z bruksizmom vsak dan srečujeta v svoji terapevtski praksi. V nadaljevanju preberite, kaj bi morali po njunem mnenju vedeti o stiskanju čeljusti in škripanju z zobmi.
Naši zgornji zobje naj bi se spodnjih dotikali samo tedaj, ko je to potrebno, torej med grizenjem in žvečenjem hrane. Ponavadi za žvečenje hrane, pri katerem zgornji zobje prihajajo v stik s spodnjimi, ne porabimo prav veliko časa. Medtem ko berete ta članek, pomislite, v kakšnem položaju so pravkar vaši zobje in čeljust. Ker med branjem verjetno ne jeste ali ničesar ne žvečite, bi morali biti zgornji in spodnji zobje narazen, ne glede na to, ali imate usta zaprta in ustnice stisnjene. Če škripamo z zobmi in stiskamo čeljusti bolj, kot je naravno, se lahko zobje sčasoma obrabijo, čeljustne mišice pa se, ker se ob tem nenehno krepijo, povečajo in postanejo preveč napete, zaradi česar se lahko zlasti pri dolgotrajnem bruksizmu spremeni oblika obraza.
Ali morda živite v stalnem stresu?
Vsak od obeh čeljustnih sklepov (temporomandibularna sklepa), ki povezujeta spodnjo čeljust in lobanjo, je sestavljen iz sklepnega diska, jamice in odrastka spodnje čeljusti. Sklepni disk ločuje obe kosti in blaži trenje med njima. Pri bruksizmu se pogosto obrabi ali premakne (dislocira). Dislocirani sklep velikokrat povzroča pokanje in klike pri odpiranju in zapiranju čeljusti. Premikanje čeljusti je tedaj oteženo in boleče. Včasih se čeljust tudi zaskoči, kar povsem onemogoči zapiranje ust.
Zakaj to počnemo?
Eden glavnih vzrokov je stres. Zobozdravniki paciente, ki se pritožujejo zaradi bolečin v čeljusti in mišicah okoli nje ali imajo obrabljene zobe, kar je očitni znak škripanja z zobmi, običajno povprašajo, ali so pod stresom. "Ne, sploh nisem pod stresom," jim običajno odgovorijo pacienti. Toda po temeljitem pogovoru o tem, kaj se v resnici dogaja v njihovem življenju, postanejo viri stresa takoj očitni. Nova služba, razni izzivi doma ali v družini ter velike življenjske spremembe so izkušnje, ki so za nas precej bolj stresne, kot se zavedamo. Ko preživljamo težke čase, včasih vzroke za stres težko identificiramo.
Kaj lahko storimo proti škripanju z zobmi
Prvi korak naredimo že, ko se začnemo zavedati, da stiskamo čeljust in škripamo z zobmi, saj s tem podzavestno vedenje spremenimo v tako, ki ga lahko nadziramo in odpravimo. Zobozdravnik lahko preveri zdravje in stanje čeljustnih sklepov in mišic, ki pomagajo pri žvečenju. Med pregledom je pozoren na znake stiskanja čeljusti in škripanja z zobmi, med katerimi so razpokani zobje in plombe, obrabljene zobne krone in zobni vršički (dvignjeni robovi zob) ter občutljive čeljustne mišice. Pogost znak so tudi občutljive mišice obraza in vratu.
Zdravljenje in obvladovanje simptomov
Pacienti se morajo vsekakor soočiti s stresorji, ki utegnejo biti glavni vzrok za njihovo škrtanje z zobmi in stiskanje čeljusti. Pri mnogih se škripanje z zobmi pojavlja ciklično in običajno izzveni, ko obvladajo vir stresa ali ta izgine sam od sebe. Pri drugih stvar ni tako preprosta. V tem primeru se posvetujte z zobozdravnikom in skupaj z njim poiščite primerno rešitev.
Pomemben del multidisciplinarnega zdravljenja utegneta biti fizioterapija in obvladovanje stresa. Če škripate z zobmi ponoči (o tem povprašajte svojega partnerja), se verjetno zbujate z bolečimi zobmi, čeljustnimi sklepi ter vratnimi in obraznimi mišicami. Pogovorite se z zobozdravnikom, ali bi bil za vas primeren zobni ščitnik, ki ščiti zobe in čeljusti med spanjem.
Ljudje, ki jih boli čeljust zaradi stiskanja ali škripanja z zobmi, naj se nekaj časa izogibajo žvečilnih gumijev. Žvečenje gumijev brez sladkorja je sicer povezano z zmanjšanim tveganjem za zobno gnilobo, toda pri tistih, ki škrtajo z zobmi, lahko okrepi bolečine v čeljusti.
