Policisti so zaplenili drogo in jo preprodali naprej. Vodja obsojen na 25 let zapora

V ameriškem mestu Baltimore je nedavno spet oživela zgodba o skupini policistov, ki bi morala skrbeti za red in mir na ulicah ter se boriti zoper preprodajalce drog in orožja, a je namesto tega sama ropala, izsiljevala in zase jemala del zaplenjenega denarja in droge ter slednjo preprodajala naprej. Glavni akter afere, ki je izbruhnila leta 2017 in vrgla sramotno luč na baltimorsko policijo, nekdanji policijski narednik Wayne Jenkins, je namreč sodnika zaprosil za predčasni odpust s prestajanja kazni. Meni namreč, da sta dve leti zapora, ki ju je že prestal, od 25 dosojenih dovolj, svojo prošnjo pa je oprl na dejstvo, da je rešil življenje sojetniku.

Dvojno življenje narednika Jenkinsa

Leta 2015 se je začelo razkrivati početje takrat 35-letnega Wayna Jenkinsa, narednika v vrstah baltimorske policije, med protesti, ki so mesto zajeli zavoljo smrti Freddieja Graya, temnopoltega preprodajalca drog, ki so ga policisti tako surovo vrgli v policijsko vozilo, da so mu zlomili hrbtenico in zdrobili kosti v grlu. Zasegli so mu 40 kilogramov kokaina in na policijsko postajo prinesli še enajst tisoč dolarjev gotovine, zato so bili Jenkins in njegovi sprva junaki. Toda mesto so zavoljo brutalnega postopka policistov nekaj dni kasneje zajeli nemiri, ulice so bile polne protestnikov in Jenkins se je skupaj s pripadniki svoje posebne enote, osem mož je štela, odpravil pomagat kolegom, ki so obvladovali protestnike. Potem ko je enemu ranjenemu policistu pomagal v avto in drugim ukazal, naj ga odpeljejo v bolnišnico, pa je Jenkins še enkrat stopil v temnejšo plat svojega življenja.

Usodna napaka

Toda še tako previdni nepridipravi slej ko prej storijo kakšno napako. Jenkinsa in njegovo ekipo je ustavilo naključje, k razkritju početja pa je s svojo aroganco nekoliko prispeval tudi sam. On in ekipa so namreč delovali v civilu, po mestu so se vozili z vozili brez policijskih oznak. Bili so posebna ekipa s posebnimi pristojnostmi - med vožnjo po mestu so lahko ukrepali in posegli v dogajanje takoj, ko so kaj sumljivega opazili. Niso bili torej vezani na ukaze iz policijske centrale ali obveščanje očividcev. Kar je ekipi dalo krila in se je lotila tudi poslov, ki policistom nikakor niso bili v čast.
Usodno napako so zagrešili v povezavi s pomembnim preprodajalcem drog. Med vožnjo po mestu, bilo je leta 2017, so namreč opazili temnopoltega mladeniča, ki je z nahrbtnikom v roki prisedel v avto, v katerem je sedel Oreese Stevenson, prekaljeni diler, ki je zaradi svojega početja imel za seboj tudi prestajanje zaporne kazni. Čeprav brez naloga, je Jenkins mladeniču vzel nahrbtnik in ga pregledal, našel pol kilograma kokaina in 20 tisoč dolarjev gotovine ter mu to zasegel. Potem je krenil proti hiši, iz katere je mladenič prišel, z namenom, da jo preišče. Ker se je ženska, ki je stala pred hišo, temu uprla, ji je Jenkins iz roke zbil mobitel, jo odrinil, stopil v hišo in jo preiskal. A ni našel ne droge ne denarja. Vrnil se je na cesto in Stevensonu dejal, da pravzaprav ne namerava obravnavati njega, temveč želi nekoga nad njim. Naj mu pove naslov, na katerem bo našel preprodajalca, ki je nad Stevensonom.

Del plena so obdržali zase

Stevenson mu je potem povedal svoj naslov in Jenkins je ukrepal kot že velikokrat prej. Poklical je Donnyja Steppa in mu povedal, kam naj gre po drogo in denar. Šlo je za utečen način dela - Jenkins je Steppa pred vsako večjo racijo ali hišno preiskavo napotil na določen naslov, kjer je Stepp potem pobral del droge in denarja, del pa pustil, da je Jenkins s svojo ekipo potem kot junak na policijo prinesel zaseženi plen. Kar je Jenkins zadržal zase, je Stepp potem preprodal in razdelila sta si zaslužek.

Diler se ni pustil ustrahovati

Stevenson se ni predal zlahka. Vedel je, koliko je bilo v sefu denarja in koliko droge, in videl je, kaj je pokazal policijski zapisnik o zasegu. Angažiral je odvetnika in ta je korak za korakom potrjeval Stevensonovo zgodbo oziroma sumljivo početje policistov. V prid Jenkinsu ni šlo niti njegovo ravnanje s Stevensonovo ženo, njeno materjo in prijateljico ter sestro. Moral bi jih bil namreč pustiti v hišo, to, da so se po hiši sprehajali brez ustreznih nalogov, pa je bilo dovolj za sum, da je bila preiskava nezakonita. In klobčič se je začel odmotavati.
Kasneje se je izkazalo, da je Jenkins s svojo ekipo počel marsikaj ... in ji tudi marsikaj omogočal. Ker so bili pripadniki specialne enote s posebnimi pooblastili, njihovega dela ni nadzoroval nihče razen Jenkinsa. Ta jim je v zameno za molčečnost dajal del plena oziroma zaslužka od zadržanih drog in orožja, pisal pa jim je tudi veliko več ur in nadur, kot so dejansko delali. Včasih so delali le nekaj ur na dan, so pa bili aktivni tudi ponoči. Vdirali so v stanovanja tistih, o katerih so sumili, da imajo orožje, jim to odvzemali, osumljence pa potiskali skozi vrata. Če so skušali bežati, so jih aretirali, če so odvzem orožja prenesli brez upiranja, so jih pustili pri miru.

Za konec past za vso ekipo

Notranja kontrola in FBI sta ekipo spremljala več mesecev, skrivaj sta ji prisluškovala in tudi snemala. Zasluge za razkritje delovanja ekipe gre pripisati tudi detektivu Davidu McDougallu. Ta je kot pripadnik ekipe za boj proti drogam sledil nekemu preprodajalcu, na avto mu je namestil sledilno napravo. Ko je ugotovil, da se preprodajalec naenkrat ne zadržuje več doma, temveč se je nastanil v nekem motelu, ga je vprašal zakaj. Preprodajalec mu je povedal, da so mu iz domače hiše ukradli 80 dekagramov heroina in nekaj deset tisoč dolarjev gotovine. Detektivu se je način ropa zdel znan, kot da bi policija vdirala v stanovanje. Ko pa je odkril, da je bila na avtu nameščena še ena sledilna naprava in da jo je naročil član specialne Jenkinsove enote, je McDougall povezal več podobnih dogodkov in obvestil FBI.
Da bi prijeli vseh osem članov Jenkinsove ekipe naenkrat, so se domislili čisto posebnega trika, kako jim nastaviti past. Jenkinsa so sklenili predlagati za posebno nagrado in istočasno za napredovanje. Statistika njegovih dosežkov v policijskih vrstah, sploh v času vodenja specialne ekipe, je bila namreč impresivna. Ker pa v karieri tistega, ki napreduje na višji položaj in v višji naziv, ne sme biti nobene sence niti ga ne sme obravnavati notranja kontrola, so člane njegove ekipe povabili na razgovor, na katerem naj bi povedali svoje mnenje o vodji. Jenkins je bil v tem času že v rokah agentov FBI, a ni mogel nikogar od svojih o tem obvestiti. Ko je sedmerica prišla v policijsko zgradbo in z dvigalom krenila v višje nadstropje, ni nihče posumil, kaj jih čaka. Prepričani, da bodo njihove dobre besede v pomoč kolegu, so zato toliko bolj presenečeno pogledali, ko so jih ob vratih dvigala pričakali agenti FBI in jih aretirali.
Sedem jih je bilo obsojenih na zaporne kazni, le eden od osmerice ni bil udeležen pri sramotnem početju preostalega dela ekipe, se je izkazalo. Jenkins kot vodja bo moral v zapor za 25 let, še tri leta po odpustu s prestajanja kazni ga bodo nadzorovali, preostali pa so bili obsojeni na nižje kazni, a nihče ne na manj kot pet let zapora.