Pomagajo jim, da se postavijo na noge

Čisto na drobno sneži, ko s fotografom iščeva prav posebne lončarje. Navodilo za pot sem dobila po telefonu, pa bi se skoraj zapeljala mimo vhoda proti železniškemu tovornemu skladišču v mariborskem Melju. "Iščem lončarsko delavnico invalidskega podjetja," vprašam gospo pred skladiščem. "Tam čez bo," mi pokaže nizko stavbo z napisno tablo SŽ - ŽIP pri vratih. Obrneva, zapeljeva na drugo stran nekakšnega dvorišča, a za vsak primer svetujem fotografu, naj počaka v avtu, da preverim. Upravičeno, kajti peljati morava še 30 metrov naprej od tam, kjer sva prvič vprašala za pot. Za parkirano prikolico tovornjaka je skrit vhod z napisom Lončarski atelje. Ko vstopim v prijetno topel prostor, pa vem, da sem prišla prav.

Ročno delo, ne tekoči trak

V mariborskem Lončarskem ateljeju je ta čas šest zaposlenih, med petimi kolegicami je tudi Jože. Iz valjane gline pod njihovimi spretnimi prsti nastajajo različni uporabni izdelki: krožniki, sklede, skodelice, milniki, pladnji, podstavki za sveče in odlagalke za kuhalnico. Ostanek gline uporabijo za manjše dekorativne predmete, obeske za verižice in vilinske simbole, ki so nekakšni talismani za srečo. "Samo da je raznovrstno, da ni vsak dan enako kot pri tekočem traku," pravi Irena Strmecki, ena od zaposlenih. Izdelala je tudi vzorec novega artikla, a o njem še noče govoriti, najprej ga morajo pokazati upravi podjetja. Irena je bila prej zaposlena kot transportna komercialistka v potniškem prometu, nato je bila nekaj časa na čakanju, ker so ji ugotovili zmanjšano delovno sposobnost. Leta 2014 so ji ponudili, da se priuči dela z glino in se zaposli v lončarski delavnici, ki so jo tedaj odpirali v Mariboru, in sprejela je. "Začeli smo štirje, učil nas je lončar Iztok Mlakar iz okolice Ljubljane. Prej nikoli nisem počela nič takega, a se mi je zdelo zanimivo ustvarjati z naravnim materialom," energična gospa razloži, kako se ji je spremenilo življenje. Za svoje izdelke zlagajo tudi kartonasto embalažo, ki jo sicer dobijo od drugod, tako da so izdelki iz njihove delavnice resnično ročno delo.

Ohranijo človeško dostojanstvo

V sklopu invalidskega podjetja SŽ je kar 24 dejavnosti, razporejene so v šest služb: poleg PPS delujejo še službe za upravljanje objektov, za čiščenje, za varovanje, pa tudi Center za usposabljanje in Medgeneracijski center Vitalis. Tako se denimo invalidi lahko zaposlijo kot vratarji, vozniki osebja SŽ, v avtomehanični delavnici, kot kurirji, prodajalci v trafikah na železniških postajah, polnijo avtomate za toplo-hladne napitke in še kaj. Navsezadnje invalidi delajo tudi v treh Darilnicah, dve sta v Ljubljani in ena v Mariboru, kjer prodajajo vse prej naštete unikatne ročno izdelane predmete. Zanje so v družbi pridobili tudi certifikat slovenske umetnostne obrti SLO art&craft in SQ oziroma Slovenska kakovost, potrdilo, da so keramični izdelki primerni za stik z živili, ter CE za lesene igrače in registracijo za izdelavo mil. "Postopek zaposlovanja vodimo skupaj s kadrovsko službo, ljudem z zmanjšano delovno sposobnostjo glede na njihove zmožnosti ponudimo primerna delovna mesta, med katerimi lahko izbirajo tudi glede na svoje interese," pojasnjuje Anita Paradiž. "Najlepše je, ko se znova zaposlijo na drugem delovnem mestu in postavijo na noge. Nekateri lahko celo ostanejo blizu svojega prejšnjega delovnega mesta, ohranijo svoj krog poznanstev in socialne stike, ki so jih gojili vse dotedanje delovno življenje. S tem ljudje, ki jih je že tako zaznamovala bolezen, ohranijo dostojanstvo in se znova počutijo sprejete."

Zmagovalci na eni in drugi strani

V Lončarskem ateljeju že omenjeni Jože Greifoner in njegova kolegica Olga Hojnik pokažeta, kako nanašata pozlato na vilinske simbole. Jože je postal invalid po operaciji hrbtenice leta 1995, premeščali so ga na različna delovna mesta, a zdravstveno stanje se mu je slabšalo, tako da je naposled dobil odločbo o invalidnosti III. stopnje in štiriurnem delovnem času. Delal je pri obračunu plač v sektorju za potniški promet, dokler mu niso leta 2014 ponudili dela v lončarski delavnici. Sprejel ga je, četudi nikoli v življenju ni počel nič podobnega: "Hvala bogu, da nam je omogočeno, da nekaj delamo, prihajamo v službo, imamo reden dohodek, da nismo na cesti. Drugod invalidske delavnice propadajo, grejo v stečaj, ljudje ostanejo brez vsega. Glede tega so SŽ v koraku s časom," Jože s preprostimi besedami opiše pojem družbene odgovornosti, ki so ji zavezani v SŽ. Večina invalidnosti pri zaposlenih je posledica bolezni, zelo malo je poškodb. V izvršilnih službah izvajajo sistematske preglede vsako leto, saj morajo biti ti delavci stoodstotno zdravi in sposobni opravljati svoje delo. Zmanjšano delovno sposobnost pri njih pomeni denimo poslabšanje vida, bolečine in podobno. Tudi ko jim invalidska komisija določi stopnjo invalidnosti, jih spremljajo z obdobnimi pregledi na SPIZ, da ugotovijo, ali se jim stanje slabša, izboljšuje ali je nespremenjeno. Od leta 1994 se invalidi lahko zaposlijo v ŽIP, a to ne pomeni nujno, da morajo zamenjati tudi kraj zaposlitve, saj lahko katero od 24 dejavnosti v sklopu invalidskega podjetja opravljajo tudi tam, kjer so bili zaposleni prej.
Invalidsko podjetje je torej win-win situacija. Zagotavlja delo ljudem, ki ne morejo več opravljati svojega primarnega poklica, obenem pa izvaja podporne dejavnosti za temeljne družbe v okviru skupine SŽ. Toda na prvem mestu so ljudje in njihovo počutje. "Brez težav dobimo ves material, ki ga potrebujemo za delo," razlagajo Irena, Olga in Jože, ki jih je k delu z glino pripeljala bolezen, pa vendar se zaradi nje ne počutijo manj produktivni.
Če boste torej ob bližajočih se praznikih prejeli krožnik ali skodelico z napisom DAR, je čisto mogoče, da je šla skozi njihove roke.