Bojan Tomažič
Kaj se dogaja v tihem, gluhem prostoru? Slišiš zvoke, ki jih sicer ne, in dalj časa ko si v tišini, glasnejši postajajo. Slišiš svoje srce, želodec, dihanje, požiranje sline, celo kri, ki teče po žilah lahko zaznaš. "Naša tiha soba je polgluha," pove dr. Nikola Holeček, vodja akustike in raziskovalne enote v Gorenju v Velenju, "a je tu tudi tako tiho, da ti normalno bitje srca lahko začne ropotati v glavi".
V brezzvočni sobi Microsofta, ki so jo opisali v zadnji številki Večerove revije Science Illustrated, tišina doseže minus 20,6 decibela (dB). "Decibel ni enota za glasnost, ampak logaritem razmerja med izmerjeno in referenčno vrednostjo," pojasni strokovnjak: "Tam, kjer človek neha slišati, je ničla, nič decibelov. To ne pomeni, da ni zvoka, gre samo za mejo človekove slišnosti. So še minus decibeli, še tišji zvoki, ki jih zaznavajo živali."
Z glasom ni mogoče razbiti kozarca
Akustični mit, da race pri prhutanju s krili nimajo odmeva, so razblinili občutljivi mikrofoni v gluhi komori. Njihovo prhutanje ni nič posebnega, ampak ima odboj kot vsak drugi zvok. Test nas je postavil na trdna tla tudi o mnenju, da je mogoče z glasom raztreščiti kozarec ali žarnico. To ni mogoče. Fiziki so sicer našli frekvenco, ki bi to lahko povzročila, vendar bi glasnost morala biti ekstremna. O zvokih v vesolju, ki se slišijo v filmih, fiziki tudi zmajujejo z glavo. Tam je namreč absolutna tišina. Ko je v kinu ali na televiziji nekaj slišati, je tako kot v starih ameriških filmih, kjer na makadamu cvilijo gume.
Pri nekaterih se pojavi panika
Kaj slišim? vprašam v tihi sobi. "Tišino," odgovori dr. Nikola Holeček. Že po nekaj desetih minutah v največji tovrstni komori v Sloveniji se mi v ušesih začne nekaj dogajati. "Tišina je lahko moreča, ker je nismo navajeni. Popolna tišina in oglušujoči zvok sta dve boleči skrajnosti." On zdrži v njej več časa kot nevajeni, ki imajo praviloma težave, čeprav sobi reče polgluha.
Microsoftova komora je za Guinnessov rekord, mi nimamo nobene potrebe, da bi imeli takšno. Najbolj strogi standardi predpisujejo za aparat v gospodinjstvu šest do dvanajst decibelov razlike med virom in okolico. Pri slišnosti je referenca 20 mikropascalov zvočnega tlaka - to je tisto, kar zdravo uho še sliši, vendar ne pri vseh frekvencah, ampak med 800 herci in štirimi kiloherci, pri frekvenci enega kiloherca smo najbolj občutljivi."
Trije kiloherci izstopajo, ker zaradi dolžine sluhovoda pride do resonanc. "Od 20 do 20 tisoč je normalni razpon frekvenc, ne glede na to, če je amplituda enaka, bi jih začeli slišati pri 200 ali 300 hercih. Pa še to komaj." Ta filter imamo ljudje vgrajen, da ne slišimo svojih notranjih organov. "Dokaz, da živali tega filtra nimajo, ste morda doživeli, če ste bili pred psom, ki se je nenadoma pojavil pred vami, prestrašeni." Strah, vznemirjenost pes sliši in temu primerno reagira.
Fizik z glasbo v genih
V oddelku akustike v Gorenju je kot v glasbenem studiu, na stenah so nalepljene piramide, klini iz pene, določeno je, kako veliki morajo biti, kako morajo biti obrnjeni, koliko odmaknjeni od stene in pod katerim kotom. Z neba visijo zelo občutljivi mikrofoni. "Dvajset jih je, nameščeni so po spirali, tako da vsakemu ustreza približno enaka površina, ker je potem srednjo vrednost lažje doseči. Moč izračunamo na osnovi srednje vrednosti tlaka in definirani razdalji razdalj. Iz paskalov in razmerja sklenjene in referenčne površine pa s pomočjo matematike postanejo vati." Merilni mikrofoni ne sežejo v negativne decibele, ker teh potreb pri njih ni, z minus deset pod pragom človekove slišnosti bi prisluhnili zvoku polža, ki je solato.
Vinilke in cedejke
Sluh funkcionira analogno in ne digitalno, vendar ima vinilna plošča druge slabosti, slišijo se šumi in poki, popačenja so večja na koncu zaradi večjega odstopanja kota ročke, dr. Nikola Holeček primerja dva nosilca glasbe. "Zdaj so že novi mediji, telefoni in drugi," reče. "Vedeti pa je treba, da noben zvok iz teh medijev ni naraven, ampak samo približek. Posneto je brez odbojev, ki na koncertu so, tudi dinamika je v koncertni dvorani večja, zvok violine je bolj prijeten, prostor poudari tudi frekvence, ki jih pri snemanju v studiu izločijo."
Psihoakustika in Harley Davidson
"Vrednotenje in nivoji zvočne moči so ponovljivi in natančni. Zaradi tega so zelo primerni pri redukciji hrupa. Ko iščemo načine, da bi intuitivno razumeli, koliko je dejansko nek zvok glasnejši od drugega, je lahko logaritemska skala problem," razlaga o številnih orehih, ki jih akustiki morajo streti.
Sluh je najbogatejši človekov čut
V Tamu so bili pred časom
Nasploh je okolje pri nas glasno. "V nekaterih evropskih mestih, na primer na Dunaju, so ljudje manj hrupni, tudi v lokalih je tiše. Pri nas v gostilnah glasno igra glasba, nič ne naredimo za tišino, ponavadi je zelo slaba prostorska akustika, odmevni čas, prostorska porazdelitev zvoka, razumljivost govora, intimnost in barvitost zvoka so neprimerni za človekovo uho."
V mestih so v bližini stanovanj glasni koncerti, na vasi, kjer je sicer tišje, zelo zmotita traktor in sosed, ki žaga drva. Hrup škodi tudi, če menimo, da smo se navadili nanj. "Resnica je kruta, dokazano je, da ne glede na to, ali ga človek ozavesti ali ne, glasnejši zvok povzroči višanje nivoja adrenalina. Adrenalin pa dvigne sladkor v krvi, dvigne srčno frekvenco, krvni tlak, človek je v stanju pripravljenosti. Navadimo se vsega, tudi tega, da živimo v majhnem stanovanju, čeprav je boljše v večjem. Na hrup se telo sčasoma tudi prilagaja, odebelijo se membrane v ušesu in človek manj sliši. Sliši slabše, nižje ravni in frekvenčno se poruši avdiogram. En sam impulzni zvok lahko tudi uniči frekvenčno območje; pri vojakih se je to nekaterim zgodilo, zato je treba biti previden. Človek lahko ogluši in celice se ne popravijo."
V Gorenjevo tiho sobo prihajajo razni strokovnjaki iz vse Slovenije, tudi študentje elektrotehnike preverijo tisto, o čemer se pri predmetu akustika učijo. "Presenečeni so nad znanjem, ki ga imamo v gospodarstvu. V Gorenju je petdeset laboratorijev, ukvarjamo se s hladilno, pralno-pomivalno in kuhalno tehniko, s senzorji, z magnetnim hlajenjem s kamerami v aparatih in tako dalje." Veliko vedenja je, ki se lahko meri z vsakim okoljem po svetu.
Dr. Holečku omenim, da smo to imeli tudi v Mariboru, v Tamu, kjer so strokovnjaki bili pred časom. "Se spomnim, seveda, Tam sem se učil, izvedel sem o merjenju pretoka z radioaktivnimi izotopi, z laserjem in z uporabo Doplerjevega efekta. Mislim, da so imeli prvi sondo za merjenje zvočne jakosti, ki so jo posojali Univerzi v Ljubljani," je Holeček pred tamovci snel kapo. "Ko je tovarna propadla, so se strokovnjaki razkropili, mnogi so šli na fakultete."
Svetovni rekord je 45 minut
Gorenje je imelo več sreče kot mariborski velikan, pri uporabi znanja za boljše produkte gredo v Velenju naprej. "Usmerjamo se k temu, da bi obnovili opremo za vibracije in za modalne analize."
Zraka, ki tudi v mirujočem stanju oddaja zvok, še ne nameravajo meriti. "Stoodstotni bi bili, če bi imeli kline še na tleh in še bolj občutljive mikrofone bi morali imeti, takšne, ki bi izmerili minus 23 decibelov. V takšnem prostoru bi bilo še težje vzdržati, svetovni rekord ima nek novinar, ki je bil notri 45 minut."
Potem ko sem v torek vsaj toliko časa prebil v polgluhi sobi v Gorenju, sem še ponoči slišal šumenje v glavi; podiranje rekorda me torej ne mika.
