Zamudil sem, ampak z upoštevanja vrednim razlogom. Čakal sem v pričakovanju, da se bo kdo (kdorkoli: zgodovinar, kulturnik, publicist, morda celo politik, skratka: kdorkoli) oglasil ob dovolj okrogli obletnici dogodka v Berlinu pred devetdesetimi leti. Čakal in ne dočakal. Na stoletnico vendarle ne nameravam čakati, torej se moram kljub vsemu sam oglasiti? Dobro, sem se že navadil, berite mi z ustnic v tej naši evrovizijsko oglušujoči stvarnosti!
O čem bi bilo treba pisati? Najprej nekaj tihih besed o pozabi, v katero smo državljani XXI. stoletja tako udobno zahomotani. Brez zgodovinskega znanja in zavesti bomo zgodovinsko mišljenje dobesedno izstradali do izumrtja. Vse bolj srhljivo uspešno in množično se utapljamo v navidezni vednosti. Od izvoljene in brez sramu samooklicane elite odločevalcev navzdol - v brezno "svobodnega sveta" … Razsvetljeni absolutizem je zgodovinsko dejstvo, o katerem peščica ljudi vsaj nekaj ve, o razsvetljeni demokraciji pa še vedno samo sanjamo. Dekadentna demokracija našega časa bo prej sfabricirala kakšen zakon o zaščiti bedakov, da ne bodo vsevprek užaljeni, ko slišijo, kar so (že prejšnja vlada je mrzlično snovala takšen samozaščitni akt, sedanja pa po svoje nadaljuje in napreduje). A na pozabo se brez težav nacepi še ogaba; tako z zlitjem pozabe-ogabe dobimo globinsko vzporednico med Slovenijo 2023 in Nemčijo 1933. In, prosim, nikar političnemu veljaku, ki je to izjavil, ne recite bebec, ker lahko neozdravljivo zboli za atipično paranojo!
Prav o dogodkih v aprilu in maju tega leta (1933) bo pripovedovala moja današnja zgodba, iztrgana uradni pozabi, sami pa presodite, ali tudi zgodovinski ogabi.
Goreča vnema ministra za prosveto in propagando
Kar se je zgodilo na začetku leta 1933 v Nemčiji, še danes ostaja nedoumljivo. Meni se zdi še najbolj verjetna domneva, da se je nemški predsednik Hindenburg v visoki starosti na smrt prestrašil morebitnega in zelo verjetnega medijskega pogroma. (Hindenburg ni maral "avstrijskega kaplarja", kakor ga je imenoval, še nekaj dni pred usodno odločitvijo je zagotavljal, da Hitlerja ne bo predlagal za kanclerski položaj.) Viri nakazujejo, da je Goebbels že pripravljal "material" za diskreditacijo, toda po imenovanju Hitlerja za kanclerja je v nacistični propagandi Paul von Hindenburg spet postal ostareli dobrohotni oče naroda. Pred tem so ga blatili s "senilnim, nesposobnim slabičem", "orodjem marksistov in jezuitov" … Kakorkoli - Hitler se je povzpel do kanclerskega položaja zakonito, v nekaj mesecih pa je od nemške pravne države ostal zmazek z uvedbo trajnega izrednega stanja.
Seveda je v nadaljnjem sodelovanju Hindenburga s Hitlerjem precej pomagal tudi maršalov sovražni odnos do nemške socialne demokracije. Uslužni predsednik je podpisoval vse, kar je onemogočalo upor socialnih demokratov (in komunistov) proti Hitlerju. Zadnja Hindenburgova usluga, da je naslednjega leta umrl, je bila brezpredmetna, ker je Hitler že zlorabil vse vzvode oblasti. S smrtjo predsednika je sledila samo še vnaprej načrtovana formalna "združitev" funkcij kanclerja in predsednika - pravočasno je pridobil tudi vrh nemške vojske - in je postal Vodja nemškega naroda!
Če na kaj, se je Goebbels spoznal na spektakle.
V ozadju tega poteka dogodkov je bil najbolj zaslužen veliki iluzionist, Joseph Goebbels, ki je Nemcem pričaral njihovega Rešitelja. Goebbelsova fanatična privrženost Hitlerju je bila opremljena z do tedaj nezaslišanim makiavelizmom, ob katerem bi celo sam Machiavelli zardeval. Manipulacija z informacijami, dogodki in ljudmi ni poznala nobenih omejitev. Produciral je udarne parole v soglasju z imenom okrožnega berlinskega glasila NSDAP - Der Angriff: Napad, napad, vsesplošni napad! In vendar si je častihlepni manipulator želel ministrstvo v Hitlerjevi vladi z drugačnim nazivom, kakor si ga je marca 1933 prislužil. (Na dan zaprisege pred predsednikom Hindenburgom, 14. marca 1933, je stari maršal komentiral: "No, ja, bo pač tudi trobentač nekaj postal!") Goebbelsov predlog za ime ministrstva je bil namreč Reichsministerium für Kultur und Volksaufklärung - državno ministrstvo za kulturo in ljudsko prosveto. Goebbels je imel pomisleke o samem pojmu propagande zaradi "grenkega priokusa", kot je zapisal v svoj dnevnik. Ni mogoče, da ne bi osupnili ob tej sprevrženi rahločutnosti in ostroumnosti … Toda Hitler se ni strinjal, prav On, iz katerega je Goebbels ustvaril mitološko bitje! Njegov Vodja ni popustil, zato je Goebbels zaprisegel kot minister za ljudsko prosveto in propagando. Vešče se je prilagodil in stopil v obrambo zasmehovanega in pogosto nerazumljenega pojma propagande. Kako bi mogel nasprotovati svojemu ljubljenemu nezmotljivemu Voditelju? Obrnil je ploščo in zdaj ugotavljal, da si "laiki pod propagando napačno predstavljajo nekaj manjvrednega in celo zaničljivega". In ne razumejo težke naloge "predelave zapletenih miselnih tokov v enostavnejše oblike …" Propaganda je pravzaprav umetnost "razumevanja skrivnega nihanja ljudske duše na to ali ono stran". Propaganda je potemtakem nekaj izrazito pozitivnega, ustvarjalni proces produktivne fantazije, na kratko: "državno-politična umetnost". Tako. Vse je razumljivo in jasno, naprej na delo, v napad!
Dela pa je bilo veliko, kaj veliko, prej ogromno. Medtem ko se je Hitler že takrat začel počasi izgubljati v veri o lastni božanskosti, se je delo v prvem letu tisočletnega rajha komaj prav začelo. Na zunaj strahotno učinkovita uničevalna nacistična politika je bila navznoter že od začetka polna razpok. Omenim samo nerazrešljivo napetost med dvema G-jema, Goebbelsom in Göringom (predsednikom parlamenta, ministrom brez listnice, poznejšim poveljnikom zračnih sil - Luftwaffe). Brezobzirno tekmovanje za Hitlerjevo naklonjenost je hromilo delovanje nacističnih oblastnikov, ki so hoteli čim večji delež plena in si hkrati zagotoviti milost njihovega Voditelja.
Nacisti so takoj po "čudežnem" prihodu na oblast začeli pospešeno izvajati tako imenovano Gleichschaltung, politiko takojšnjega vključevanja vsega nemštva v okvire nacistične ideologije (seveda je bilo na drugi strani veliko sočasnega izključevanja vsega in vseh, ki so bili njihovi nasprotniki oziroma niso bili arijskega porekla). Logika je bila perverzno preprosta: ali vključitev ali izključitev; po izključitvi je bila nekaterim velikodušno ponujena še prevzgoja, če pa se ta ni obnesla, je preostala samo še ena možnost: Ausradierung! Med prvimi velikopoteznimi in premetenimi Goebbelsovimi odločitvami v funkciji prosvetno-propagandnega ministra je bila nacifikacija mednarodnega delavskega praznika. Prvi maj, tradicionalni "komunistični" praznik, je razglasil za dan narodnega veselja (na njegovo pobudo je parlament že 24. marca 1933 s posebnim odlokom uvedel prvi maj kot "državni praznik nemškega naroda"). V Berlinu je pripravil bohotno državno proslavo z udeležbo obeh predsednikov Hindenburga in Hitlerja. Goebbels je bil vzhičen, ko so prameni žarometov krožili nad glavami množice: "Ničesar drugega ne razločiš kakor eno samo veliko množico, glavo pri glavi." Žaromete so ugašali in samo na oder je bil usmerjen žaromet, ko je slavnostni govornik, Adolf Hitler, spregovoril o dostojanstvu dela in pribil, da mora delavec postati bistven dejavnik v novi Nemčiji itd. Ni se pretežko vživeti v sicer ceneno, zato pa nič manj mistično občutje in vzdušje milijonglave množice v temi. Če na kaj, se je Goebbels spoznal na spektakle! Je treba spomniti, kaj se je zgodilo naslednjega dne? SA in SS sta prevzela vse sindikalne prostore, maltretirali in aretirali so dotedanje sindikaliste, rodila se je nova nemška delavska fronta - nemški delavec bo postal Hitlerjev delavec ali pa ne bo več nemški …
Nemec, ki nemško piše, toda nenemško misli, je izdajalec
Končno smo prispeli v zakulisje pozabljenega dogodka pred devetdesetimi leti. Ne humor ne satira ne sarkazem seveda niso mogli ustaviti vznesenega nacističnega terorja. To še najbolje ponazarja gesta Wernerja Fincka, izjemno duhovitega kabaretista, ki se je hitro zapletel z novimi velikonemškimi oblastniki (in Goebbelsom, kakopak). Njegove težave so se začele, ko je med nastopom izvedel uradni nacistični pozdrav in ga ubesedil: "Die aufgehobene Rechte!" Besedna igra je bila nedvoumna - pomenilo je oboje, namreč "dvignjeno desnico" in "ukinjene pravice"!
Izravnalno politiko prisilne zahteve po vključitvi so spremljale čistilne akcije. Nemškega duha je bilo nujno treba očistiti vseh tujih nenemških prvin. Poleg odpuščanja akademikov judovskega porekla se je začelo tudi čiščenje knjižnic in knjigarn. Nemškemu duhu škodljivi avtorji so se znašli na vse daljših črnih seznamih; na duhovno smrt so bili na začetku obsojeni nemški pisatelji Zweig (oba: Arnold in Stefan), Mann (vsi trije: Heinrich, Klaus in Thomas), Traven, Remarque, Kästner, Heine … Od tujih Babel, Gorki, Hašek, Hemingway, Sinclair, London. Izvedbo čiščenja ne terenu so vodili jurišniki, Hitlerjeva mladina, dijaštvo in študentarija, organizirana v SS. Udarne skupine so knjige s črnih seznamov metale iz knjižnic in knjigarn kar na ceste, od koder so jih odvažali s tovornjaki. To se je dogajalo v vseh nemških univerzitetnih središčih. Malokje ni šlo … zaradi vremena, ker je ponekod preveč in neprestano deževalo. V Berlinu (kjer je tudi bilo nekoliko deževno) so knjige čez dan nagrmadili na takratnem Trgu Franca Jožefa (od leta 1947 se - ironično - imenuje Trg Avgusta Bebla po znamenitem socialdemokratu, Berlinčani pa so ta del mesta nekoč imenovali in še danes imenujejo Operni trg). Si lahko predstavljamo, s kakšnim ponosom in veseljem je razgrajaška drhal opravljala to umazano delo reševanja nemške kulture? Vse do nočnega slavja.
Resnici na ljubo je treba zapisati, da propagandni minister ni bil pobudnik vsenemške akcije sežiganja nenemških in protinemških knjig. Je pa pristal, da bo njegovo ministrstvo akcijo podprlo, in 10. maja je bil tudi govornik na Opernem trgu v Berlinu. Do noči so iztovorili na velikansko knjižno grmado vse, kar se je Goebbelsu zdelo nemškemu duhu škodljivo in kar je sovražil: dela judovskih avtorjev (Marx, Freud …), klasike in sodobno leposlovje. Nekaj deset tisoč knjig so pridne nemške roke zmetale na kup. V temi se je začela baklada z zažiganjem knjig, da je na eni strani razsvetlilo zgradbo berlinske Opere, na drugi pa Humboldtovo univerzo. Goebbels je v dokaj improviziranem govoru napovedal konec obdobja "skrajnega judovskega intelektualizma" in poudaril, da so po pravici prepustili ognju "ta zli duh preteklosti". Ni pozabil navreči, kako "močno in veliko je to simbolično dejanje". Pa še svečane besede nemški mladini: "Mladina še nikoli ni imela tolikšne pravice, da vzklika iz srca; študije cvetijo, duhovi se prebujajo. Iz tega pepela bo vstal feniks nekega novega duha." Toda morda mu je že pogled na barbarsko divjanje jurišnikov ob plamenih vzbudil dvome o propagandni vrednosti tega "simboličnega dejanja". Njegov prefinjen okus pač ni prenesel skladnosti med videzom in resnico! O tem je mogoče sklepati, ker v naslednjih dneh po Goebbelsovi direktivi v tisku ni bilo sicer običajnega hvalisavega poročanja, le skopo in zadržano.
Nekdo je bil prisoten na lastnem pogrebu
Tistega turobnega večera je bil pisatelj Erich Kästner s prijateljem Hansom Wilhelmom v bližini zgoraj opisanega prizorišča. Naletela sta na kolone v SA-uniforme oblečenih študentov. V Kästnerjevem spominu ni bilo 10. maja 1933 turobno samo vreme, ampak tudi razpoloženje študentov - kljub petju in uniformah. Zdelo se mu je, da metode novih gospodarjev mladina še ni čisto ponotranjila. V kratkem zapisu Ali lahko knjige sežigamo?, podnaslovljenim Ob obletnici sramotnega dejanja (9. maja 1947), berem:
"Vsakomur brez izjeme je bilo menda jasno, da se tistega dne celotnemu civiliziranemu človeštvu obeta nepozabno odvratna predstava. (…) Goebbels je izvrgel prostaške parole za drhal, k sodelovanju pri izvajanju teh parol pa poleg drhali potisnil izobraženo elito. To je bila Goebbelsova značilna zloba. (…) Niso bili samo sostorilci pri umoru, s sodelovanjem so storili tudi predčasni samomor."
Mislite, da je občutljiva pisateljska duša videla ali hotela videti več, kot je zares bilo? Ne vem. Vem pa, kakšno vero predvsem v otroke je gojil v svojih nevsiljivo vzgojnih mladinskih delih. Kar prikličite si like Emila, Pikice, Tončka in razumeli boste, kaj mislim. Ti liki so bili tako nevarni novemu nemškemu duhu, da jih je bilo treba prekleti in - sežgati! Otrokom, kakršne je Kästner opisoval v svojih stvaritvah, je prostodušno zavidal, da še niso odrasli. Ker še imajo možnost, da postanejo drugačni - boljši - odrasli … Vsekakor pa govornik nanj ni naredil veličastnega vtisa. Piše: "Goebbels je stal na vzvišenem, s številnimi mikrofoni obdanem prostoru (pozabil sem povedati, da je Goebbelsov govor bil predvajan tudi po radiu, op. p.) in v soju ognja mahal z rokami kot hudiček pred peklom. (…) To ni bil nikakršen veliki inkvizitor …" Dodaja, da so mu po nekaj letih študentje, ki so takrat stali ob grmadi knjig, pripovedovali, kako so skrivaj pobirali v blatu ležeče knjige in jih skrili pod uniforme, doma pa hranili kot dragocenosti. Kästner je v nejeveri še kar stal na morišču, dokler ga iz zlovešče zamaknjenosti ni predramil vzklik mlajše ženske, ki je s spremljevalcem prišla mimo: "Tam je vendar Kästner!" Seveda ga je streslo: "Njeno presenečenje nad mojo prisotnostjo, tako rekoč na lastnem pogrebu med drugimi žalujočimi, je bilo tolikšno, da je še z roko kazala name. Ni mi bilo prijetno, moram priznati. Malo pred tem je že nekdo glasno izgovoril moje ime - prav tisti na z mikrofoni obdani estradi. S prijateljem sva preverila, kako so se na ta vzklik odzvali jurišniki okrog naju. A so le nepremično gledali v plameneče zublje. Kljub vsemu sva se odločila, da greva."
In z njima zapuščamo to pogorišče nemškega duha tudi mi.
(Če koga zanima še nekaj o Erichu Kästnerju: ostal je na črnem seznamu, ostal pa je tudi v Nemčiji. Do grenkega konca za Nemce. V razloge za to se ne bomo spuščali. Sam je na to reagiral z epigramom iz zbirke Nujni odgovori na odvečna vprašanja. V njem se v svojem slogu pošali, da je Nemec iz Dresdna in da ga domovina ne izpusti. Je kakor drevo na Nemškem zraslo in se, če se mora, na domačih tleh še posuši. Nekajkrat je sicer moral na gestapovska zaslišanja, vendar ni bilo hujšega. Bil je preveč znan in priznan - Emila in detektive je objavil že leta 1929 -, Goebbels ga je "potreboval" tudi v propagandne namene, češ, vidite, da se ga nismo dotaknili … Kästner v Nemčiji seveda ni več smel objavljati, nastopati, pisati scenarije za filme. Vendar se je s pomočjo prijateljev znašel z objavami v tujini, kar so mu na kulturnem ministrstvu prepovedali šele poznega leta 1943 ...)
Je res, da "svetovna literatura zaradi tega smrdečega dima ni utrpela posebne škode"?
Čemu sploh empatija do knjig?
Knjige so sežigali že, odkar jih pišejo. Pod soncem od pamtiveka nič novega. Čemu potem tolikšna pozornost prav tej pozabljeni obletnici? V zgodovinopisju je opaziti usihanje interesa za to temo že ob izteku prejšnjega stoletja. Tako je bila ocena glavne urednice revije Literaturen, Sigrid Löffler, v majskem zapisu leta 2003, "da svetovna literatura zaradi tega smrdečega dima ni utrpela posebne škode". Iz njenega izvajanja sledi, da bi že lahko nehali dramatizirati sežig knjig iz leta 1933. Od tod pa do "pozabimo že enkrat" ni niti pol koraka. Saj pozabljamo, mar ne? Tudi sicer sta se v publicistiki zadnjih desetletjih uveljavljali dve stališči - po enem pomen sežiganja knjig podcenjujejo, po drugem pa precenjujejo. Ni problem v različnih pogledih, ampak v pešanju razumevanja povezanih družbenih silnic in zgodovinskih posledic. Problem je tudi v postmodernem izgubljanju smisla historičnosti.
Naj sklenem s pesnikom. Heinrich Heine je leta 1822 končal Almansor (tragedijo v verzih). Dogajanje umešča v Španijo po rekonkvisti - v čas okrog leta 1500. Krščanska netolerantnost do islama in judovstva ni bila samo v zraku; po izgonu Judov leta 1492 se tudi Mavrom ni ravno dobro godilo. Leta 1499 je zabeležen sežig islamske literature, menda nekaj tisoč arabskih filozofskih, zgodovinskih in naravoslovnih spisov skupaj s Koranom. V Heinejevi tragediji o tem preudarjata Almansor in Hassan. Almansor je zgrožen zaradi takšnega barbarstva, Hassan pa mu pravi:
To bila je le predigra; saj tam, kjer knjige sežgo, bodo slednjič sežigali tudi ljudi.
Heine ni mogel vedeti, kako preroške besede je zapisal za mračno prihodnost Nemčije, ni mogel vedeti, da bodo 10. maja 1933 te natisnjene besede gorele na grmadi v Berlinu in drugih nemških mestih, ni mogel vedeti, da bodo kmalu za tem gradili sežigalnice ljudi v taboriščih …
