Nekdaj se je vedelo: ekipi na igrišču so predstavljali nogometaši s številkami od ena do enajst. Enica je bila rezervirana za vratarja, enajstica za levo krilo, devetica za srednjega napadalca in sedmica za desno krilo. Danes je vse drugače: nogometaši lahko nosijo poljubne številke in pogosto se zgodi, da sedmico oblečejo tudi nogometaši, ki ne igrajo nujno zgolj na desnem krilu. Poglejmo le prvega med njimi, enega od novodobnih nogometnih bogov: Cristiano Ronaldo in njegova sedmica ter vzdevek CR7 so že med legendami. A za Portugalca bi le stežka rekli, da je njegovo delovno mesto zgolj desno krilo. Vidimo ga tudi na drugem delu igrišča, pa vse pogosteje tudi v sredini. Vse za gol!
Seveda ni samo Ronaldo med sedmicami, ki niso klasična desna krila. Omenimo še nekaj modernih velikanov, ki jih verjetno poznate vsi. Začnimo s Francozi, ki so očitno obsedeni s to številko: N'Golo Kante v Chelseau, Ousmane Dembele v Barceloni in, jasno, Kylian Mbappe pri pariškem PSG-ju vsi nosijo sedmice. Pa čeprav je klasično desno krilo le Dembele, Mbappe delno, Kante pa sploh ne. Zanimivo, med njimi ni rivalstva ali boja za to, kdo bo prestižno številko oblekel v reprezentančnem dresu. Že dolga leta je ta namreč rezervirana za Antoinna Griezmanna, ki s položajem desnega krila sploh nima ničesar skupnega.
Best
Še bolj so s sedmico obsedeni pri slovitem Manchester Unitedu. Kako tudi ne, ko pa se je vse skupaj začelo z enim najslavnejših nogometašem vseh časov, Severnim Ircem Georgeom Bestom, ki je prestižno številko nosil dolgih dvanajst let in spisal ene najlepših poglavij legendarnega kluba. Best je bil legenda, človek, ki je nogomet dvignil na novo raven. Evropski igralec leta 1968, peti nogometaš 20. stoletja po izboru Fife, najboljši dribler vseh časov. Desno krilo in še mnogo mnogo več. Best je bil prvi nogometni superzvezdnik, prijetnega videza in z dolgimi lasmi se je imenitno vklapljal v nora šestdeseta leta. Ob nogometnih veščinah so ga odlikovali škandali, droge, ogromno alkohola, številne ljubezenske afere. Na Otoku je bil priljubljen vsaj tako kot člani slovitih Beatlesov. Ko je, komaj 59 let star, umrl (za posledicami alkohola, seveda), ga je na zadnjo pot pospremilo preko 100 tisoč oboževalcev.
Danes se po njem imenuje letališče v Belfastu (!), stadion, serija posebej izdelanih Fabergejevih jajc (!), Severni Irci so z Bestovo podobo natisnili milijon bankovcev za pet funtov in jih prodajali po 30 funtov … Skratka - zvezdnik, ki ga na Otoku radi opišejo z igro besed: Maradona good - Pele better - George Best!
Cantona
Po Bestu je prestižno številko pri Manchetster Unitedu oblekel njegovo nasprotje, aristokratski Bryan Robson, dolgoletni kapetan in pozneje enako slaven trener, za njim pa kontroverzni, a prav tako oboževani Eric Cantona. Francoz je bil na svojem igralnem položaju nezaustavljiv, tudi on pa se je ujel v pasti pregrešnega življenja. Ljubitelji nogometa se ga spomnimo tudi po neki izključitvi, ki jo je začinil s kungfu udarcem, s katerim je, ob odhodu z igrišča, v nezavest poslal navijača gostujoče ekipe in si prislužil kar devetmesečno kazen prepovedi nastopanja. V trenutku, ko je sodil med najboljših nekaj na svetu.
Beckham
Cantona je sedmico predal naslednji legendi - Davidu Beckhamu, naslednjemu, ki je nogomet dvignil na piedestal in morda najzaslužnejšemu, da je danes angleški nogomet z naskokom najbolj priljubljen v svetu. Na največjem svetovnem tržišču, v Aziji, lahko večinoma spremljate le angleško nogometno prvenstvo, vsa druga so nepomembna, pa naj si gre za el vlassico ali karkoli podobnega. In David Beckham je tam prvi med zvezdniki, status pa si je krvavo prislužil: z nogometnim mojstrstvom, z načinom življenja, manekensko kariero, delno tudi s poroko z Victorio, nekdaj članico slavnih Spice Girls.
Ronaldo in Realove sedmice
Beckhama je v Unitedovi sedmici nasledil Cristiano Ronaldo, ki je številko naskočil tudi po prestopu v madridski Real. Še enem klubu, ki ga na sedmico vežejo nepozabni spomini. Začelo se je leta 1956, ko je kraljevski klub na svoje desno krilo zvabil Francoza Raymonda Kopo, nogometnega Napoleona, kakor so ga zaradi nižje rasti klicali navijači. Kopa je bil nezaustavljiv dribler in strelec, ki je v štirih letih pri Realu poskrbel kar za šest prestižnih naslovov.
Po Kopi so Realovo sedmico oblačile španske nogometne legende: Amaro Amacio - "čarovnik", za kar poldrugo desetletje (1962- 1976), za njim za desetletje, mali, vzkipljivi, nekoliko brezobrazni "mali čarovnik"Juanito, ki je na igrišču zmogel vse, ob njem pa, menda, še več … Ljubitelji nogometa se Juanita zagotovo spomnite tudi po steklenici, ki mu jo je vročekrvni jugoslovanski navijač zabrisal v glavo na neki eprezentančni tekmi, ko je Španija vodila na nabito polni beograjski Marakani, Juanito pa podžigal ogenj ter se posmehoval navijačem. Za Juanitom je v Realu spet zavladal mir - naslednje desetletje je sedmico oblačil pridni, vzorni Emilio Butragueno. Vsi našteti so bili nosilci igre pri Realu in v reprezentanc. Amacio, denimo, je bil tisti, ki je status sedmice povzdignil v nebo in ki je dosegel tudi največje uspehe (Pokal prvakov z Realom, naslov evropskega prvaka z reprezentanco).
A vrhunec je šele sledil: Raul Gonzales je v svojem petnajstletnem Realovem obdobju podiral en rekord za drugim in tudi osvojil vse mogoče. Tudi mlajši že veste, da je Raul sedmico prepustil Ronaldu, ki mu je v "zahvalo" odvzel tudi večino rekordov … Beckham, slaven gor ali dol, si Realove sedmice ni mogel priboriti.
In druga slovita desna krila
Seveda nista le Manchester United in Real Madrid tista kluba, ki pišeta slavne zgodbe nogometnih sedmic. Med nesmrtne so jo ponesli Jimmy Johnstone pri Celticu, Kevin Keegan in Kenny Dalglish pri Liverpoolu, Andrij Ševčenko pri Milanu. Frank Ribery pri Bayernu, Bastian Schweinsteiger v nemški reprezentanci ali Luis Figo pri Barceloni, če omenim le nekaj najbolj slovitih imen, pa so s sedmico zasloveli, čeprav nihče med njimi ni bil klasično krilo.
A tista sedmica, ki osvoji srca navijačev, ki obnori svet, ki odide med legende, je vsekakor desno krilo. Položaj na igrišču, ki takemu napadalcu ne zagotavlja velikega števila zadetkov, bo jih pa zato toliko več pripravil. Položaj, ki od nogometaša zahteva posebne veščine, predvsem pa veliko sposobnost preigravanja nasprotnikov. To dosežejo z nogometno inteligenco in umetniško žilico v sebi. Nobena moč ti ne bo pomagala, če nasprotnega branilca ne boš znal preigrati, predriblati, kot radi rečejo nogometni kibici.
Poglejmo si zato še dve zgodbi slavnih sedmic, ki sta se v srca navijačev zasidrali tako globoko, da so njunima lastnikoma postavili kipe, po njiju poimenovali ulice, stadione. Nekaj takšnih smo že spoznali: George Best v prvi vrsti, Jimmy Johnstone, ki ga še danes slavijo pri škotskem Celticu, pa Ronaldo, prvi, ki se ponaša s kipi in muzejem še za časa življenja. In David Beckham, seveda, za katerega pravijo, da bo prav njegova podoba izbrana za naslednjega Kena - fanta slovite Barbike …
Oba junaka naslednjih zgodb druži nekaj skupnih lastnosti: oba sta bila zelo slabo izobražena, praktično nepismena, oba alkoholika že kot otroka, oba povsem izgubljena v življenju zunaj nogometnega igrišča. Zato pa genija, kot jih je v nogometu bilo le malo.
Genij Garrincha
Dovolj je reči Garrincha in že vsak ljubitelj nogometa ve, o kom bo šla beseda. Najbolj znana in najslavnejša sedmica v nogometni zgodovini je imel eno nogo za šest centimetrov krajšo od druge. Njegovo življenje je bil en sam škandal: nedolžnost je menda izgubil s kozo, spal je z nekaj sto ženskami in jim zaplodil vsaj 14 otrok. Pijan je povzročil prometno nesrečo, v kateri je umrla njegova tašča, pa še eno, ko je zbil lastnega očeta. Alkoholik je bil menda že pri štirinajstih in s steklenico v roki je tudi umrl. Zapit, zapuščen, pozabljen, brez prebite pare.
Garrinchine najboljše tri minute v zgodovini nogometa
Garrincha se je v klubu Corinthians predstavil šele v poznih najstniških letih. S svojim šepanjem je sprožil salve smeha, ki pa so čudežno utihnile, ko je že na prvem treningu okrog osi zavrtel takrat enega najboljših, če ne sploh najboljšega branilca na svetu, Niltona Santosa. Ta je menda zasikal: "Proti temu fantu nočem igrati nikdar več! Obstaja le ena rešitev: takoj ga kupimo in vključimo v svojo ekipo!"
Vse drugo je nogometna zgodovina. S Corinthiansom je zaporedoma osvajal naslove državnih prvakov, ki jih je klub lahko prej le sanjal. Že čez leto je bil vključen v brazilsko reprezentanco in leta 1958 osvojil prvi naslov svetovnega prvaka, kot desno krilo v enem najslavnejših napadov vseh časov: Garrincha, Vava, Pele, Didi in Zagalo. Štiri leta pozneje je bila Brazilija v težavah - nekaj igralcev zlate generacije se je upokojilo, Pele se je poškodoval že na drugi tekmi. Komando je prevzel Garrincha, Brazilijo popeljal do drugega naslova svetovnih prvakov, sam pa je bil okronan za najboljšega igralca in strelca prvenstva. Kot zanimivost dodajmo, da je z Brazilijo Garrincha izgubil le enkrat, in to na svoji sploh zadnji reprezentančni tekmi: ko pa sta tekmo skupaj začela Garrincha in Pele, Brazilija sploh nikdar ni izgubila.
Fant, ki je bil v domovini bolj oboževan tudi od Peleja, je bil - blago rečeno - netipični nogometaš. S svojimi preigravanji je bil, morda prav zaradi krajše noge, nepredvidljiv in neustavljiv.
Njegovih zgodb je nešteto. Zaustavimo se le pri eni, na tekmi proti takrat strašni Sovjetski zvezi na prvenstvu leta 1958. Že po nekaj sekundah igre je preigral tri branilce, streljal in zadel vratnico. Ni minila niti minuta in pripravil je priložnost Peleju. Tudi njega je ustavil okvir vrat. Po dveh minutah in še nekaj sekundah igre pa je podal za gol Vave in vodstvo z 1:0. "Najboljše tri minute v zgodovini nogometa," še danes menijo nogometni zgodovinarji.
Na tej isti tekmi se je pozneje Garrincha med legende vpisal še z eno akcijo. Ko je enega od nasprotnikov preigral tako, da je ta padel na tla, je stopil na žogo, branilcu podal roko, mu pomagal vstati, potem pa ga še enkrat preigral. "Nori genij," so mu takrat govorili.
Vse drugo je ena sama žalost. Garrincha ni rad treniral, ni imel agenta, intervjujev ni dajal. Bil je sebičen, nediscipliniran, a ob tem tudi briljanten. Denar ga ni zanimal. Pogodbe je podpisoval, ne da bi jih pogledal. Za številke na papirju mu je bilo vseeno. Želel si je le igrati z žogo med nogama in uživati življenje. Tudi zunaj nogometnih stadionov. Vseskozi je popival, se občasno drogiral, bil je strasten kadilec in velik ženskar.
Umrl je leta 1983, ko ni dopolnil niti petdeset let. "Tisti, ki je prinašal užitek ljudem," piše na njegovem nagrobniku ob grobu, ki ga še danes dnevno obišče na desetine nogometnih navdušencev z vsega sveta. "Hvala, Garrincha, ker si živel," pa je grafit, ki ga najdemo ob vhodu na pokopališče.
Genij Corbatta
Če ste morda pomislili, da ste z Garrincho slišali najhujšo zgodbo o slavnih sedmicah, se motite: Argentinci vam bodo z grozo in navdušenjem pripovedovali o fantu, ki je bil menda še boljši od Garrinche in ki je živel še bolj kontroverzno. Omar Oreste Corbatta je v Evropi precej manj znano ime, v Južni Ameriki pa njegovo ime sije ob boku največjih, tudi takšnih mojstrov, kot so bili Pele, Maradona, Garrincha ali Messi.
Corbatta - genij na igrišču, katastrofa zunaj njega.
"Genij na igrišču, katastrofa zunaj njega," so pisali športni časopisi v petdesetih letih. Omar Corbatta je šokiral svetovno nogometno javnost leta 1957, ko je proti Čilu dosegel do takrat neponovljivi zadetek: sam pred vratarjem ga je preigral, se ustavil, stopil na žogo, počakal na branilca, ga preigral, pred golovo črto stopil na žogo, počakal, da se vrnejo vratar in še trije branilci, se nekoliko umaknil, lažno zamahnil, da so se vratar in branilci vrgli po tleh, in nato končno plasiral žogo preko njih v prazen gol. Najbolj nori argentinski gol do leta 1986, ko je, saj veste, Diego Armando Maradona nekoliko "počaral" z roko.
Corbatta je bil nepismen, v bistvu popolnoma nesposoben naučiti se branja ali pisanja. Zaradi tega je imel komplekse, ki jih je pridno utapljal v alkoholu. Za razliko od Garrinche, ki je popival po tekmah, je Corbatta že na tekme prihajal pijan. Včasih popolnoma. "Prosim, ne podajajte mi žoge, ker je ne bom videl," je rekel pred nekim derbijem.
Že čez nekaj minut jo je vendarle zagledal: preigral skoraj celotno nasprotno ekipo in se sprehodil v gol. Čez nekaj minut je vajo ponovil, pri vodstvu z 2:0 pa legel ob stranski črti in zasmrčal. Stranska črta je bila njegovo delovno mesto, na katerem je ustvarjal čudeže. Zaustavil si ga lahko le s prekrškom: nekoč ga je branilec, potem ko ga je že vsaj petdesetič na tekmi preigral, začel loviti po igrišču, z željo, da ga pretepe. Prestrašeni Corbatta je zbežal med policiste, ki so komaj zaustavili pobesnelega nasprotnika. Spet drugič je nekemu Čilencu uspelo: Corbatta je pričakal, se pustil preigrati, potem pa skrbno nameril z nogo med njegove zobe. Izbil mu je dva, Corbatta pa si jih nikdar ni nadomestil.
Corbatta se je med legende vpisal tudi z načinom izvajanja enajstmetrovk. Bil je praktično nezgrešljiv, vselej pa je žogo udaril z mesta, brez zaleta. "Tako vratar sploh nima časa, da se pripravi, kaj šele, da bi me 'prečital'," se je smejal po tekmah.
Tudi zunaj stadiona je bil Omar Oreste nenehno vinjen. Najprej sramežljiv pred ženskami, jih je pozneje, ko se je ojunačil, preganjal brez milosti. Poročil in ločil se je štirikrat, ob vsaki ločitvi pa ostal brez vsega.
Po koncu kariere se je preselil med klošarje in tako preživel zadnjih dvajset let svojega žalostnega življenja. Umrl je sam, reven kot cerkvena miš. In kot se to tako rado zgodi, so se ga navijači spomnili šele po smrti. Po njem se danes imenujejo stadion, ulica, park, v katerem osrednjo mesto zaseda kip enega najboljših nogometašev, ki so kdaj pritekli na sveto travo.
