Prej ko si bomo nalili čistega vina, prej bo konec te teme

Obožujem vino. Belo, rdeče, oranžno in rose. Vse odtenke okusov in vonjev zemlje, morja, gozdnih sadežev, breskev, bezga, čokolade ... Občudujem in spoštujem vinarje. Ljudi, ki so spoštljivi do narave, ki opazujejo naravo, ki z vsakim novim dnem bolj spoznavajo svoj vinograd, svoje trte, zemljo, ki trti daje življenjsko energijo. Vinarji so ljudje, ki morajo biti potrpežljivi, in če želijo ustvariti dobro vino, se morajo odpovedati količini na račun kakovosti. Manj ko je grozdov na trti, boljši so. In spremembe so njihov vsakdan. Vsaka nova letina je drugačna. Nobeno leto nima enako sonca, dežja, rose, temperature kot drugo. Vino je podobno poeziji. Je odraz trenutnega občutja narave in vinarja, tako kot je pesem odraz trenutnega čustvovanja pesnika. Če je vino iskreno, je dobro, če je pa narejeno izključno zaradi dobička, nagrade, se to okusi.

Francoski vinar Hubert de Montille v dokumentarnem filmu Mondo vino, katerega ogled toplo priporočam vsem, pove, da obstajata samo dve vrsti vina: široko in globoko. On v filmu to pokaže. Kar pomeni, da je široko vino tisto, ki ostane na površini, globoko pa tisto, ki prodre, napolni in ostane. Čudovita prispodoba, ki velja ne samo za vino, ampak tudi za življenje.

Danes s pomočjo tehnologije dosegajo, da je vino vsako leto enako. Zakaj?! Preprosto zato, ker ljudje ne maramo sprememb. Hočem enako kot lani, predlani ... To pomeni, da ne sprejemamo samih sebe, ne sprejemamo lastnih sprememb. Tako kot narava se tudi sami nenehno spreminjamo. Seveda se, ker smo tudi mi del narave! Vprašanje je, kaj je naš smisel bivanja na tem planetu, zakaj smo tukaj? Kaj je naša vloga, naloga, dolžnost? Vsako izumrtje najmanjše vrste črva na zemlji podre naravno ravnovesje. Izumrtje človeka pa na naravo ne bi vplivalo popolnoma nič. Vsaj ne v slabem smislu. Povzpeli smo se na vrh prehrambne verige in lomastimo po lastnem domu, kot da smo zaostali v razvoju, pa še to je žaljivka za tiste, ki so zaostali v razvoju. V naši vrsti izginja vse tisto, kar nas dela Človeka. Sočutje, solidarnost, odgovornost, občutek za skupno in skupnost, blagost, nežnost, lepota, ljubezen, samorefleksija. Umetnost je beseda, ki združuje vse to. Umetnost je tista presežna vrednost, ki smo jo kot vrsta ustvarili. Naša država je zato grozljiv primer uničevanja človeškega. Kakovost življenja v državi, ki povečuje denarne vložke v stroje za uničevanje in ubijanje ter zmanjšuje denarne vložke v kulturo, umetnost, znanost, ne more biti visoka.

Ker ljudje ne maramo sprememb, bi lahko bili ponosni, da smo pred 30 leti skupaj sprejeli odločitev za veliko družbeno spremembo, čeprav vedno bolj dvomim, da si zaslužimo imeti lastno državo. In to spremembo bi morali čuvati, negovati, jo plemenititi. Za to spremembo so nekateri dali celo svoje življenje. Morali bi brezkompromisno nastopiti proti vsakemu poskusu rušenja demokratičnih vrednot, na pa, da se pogovarjamo ali je to prestopanje demokratičnih meja. Seveda je! Ampak tisti, ki rušijo demokracijo, so se naučili, da se to dela postopoma, po malo, mic po mic, da se ne opazi. Vidi se, šele ko je že skoraj prepozno. Državljani pa še vedno nabijajo o levakih in desnuhih, o prisesancih na državno dojko, o lenih in sprevrženih kulturnikih itd.

Pojdimo raje na trgatev, poberimo sadove narave, povaljajmo se z ljubljeno osebo vdolž vinograda, priznajmo si, da smo na napačni poti, ustavimo se in spremenimo smer. Prej ko si bomo nalili čistega vina, prej bo konec te teme.
In vino veritas.