Imenovati neko gledališče Veliko se zdi na prvi pogled pretirano, a v primeru moskovskega Bolšoja je poimenovanje čisto na mestu. Gledališka, operna in baletna hiša je v samem središču Moskve na Gledališkem trgu, čisto blizu Kremlja. Kar ni čisto brez vpliva. Bolšoj je simbol velike ruske države in njene kulture. Najbolj znana ruska gledališka, operna in baletna hiša je v več kot dvestoletni zgodovini preživela tri požare, vojne vihre in revolucije, zato se je je prijel vzdevek "prekleto gledališče". Eden najstarejših in najbolj uglednih baletnih in opernih ansamblov na svetu je sprva zadovoljeval kulturne potrebe kronanih glav, nato komunističnih veljakov, nazadnje pa je postal še ena redkih kulturnih vezi med Rusijo in Zahodom.
Med mitom in resničnostjo
- Za vstopnice za otvoritveni gala koncert po zadnji prenovi Bolšoja 2011. je bilo treba odšteti nepojmljivih 24.500 evrov do celo 61.400 evrov.
- Leta 2018 so tik pred zdajci odpovedali v Bolšoju premiero baleta Nurejev. Bili so pritiski iz Kremlja. Predstava je bila umaknjena po osebnem ukazu kulturnega ministra Medinskega z obrazložitvijo, da "promovira netradicionalne spolne vrednote".
- Zadnja obnova Bolšoja je stala kar 500 milijonov evrov, precej denarja je poniknilo v razvpitih korupcijskih škandalih, 2,2 milijona sta izginila neznano kam.
- Vstopnica v prvi hram ruske kulture stane 70 evrov, kar je toliko kot povprečna pokojnina v Rusiji. Prodajajo jih tudi v posebnih kioskih po vsej Moskvi.
- Kako najlaže do vstopnice za Bolšoj? Preko spleta, po možnosti tri do štiri mesece pred konkretno uprizoritvijo.
Javno gledališče
Cesarica Katarina II. je 1776. odprla javno gledališče v Moskvi. Na žalost je novogradnja zgorela in projekt je bil predan Michaelu Maddoxu, matematiku, gimnastiku in gledališkemu podjetniku, ki je znova zgradil gledališče na ulici Petrovka. Novo gledališče, poimenovano Petrovsko, je odprlo svoja vrata leta 1780. Michael Maddox je pri gradnji presegel proračun za 50 tisoč rubljev, in ker se ni mogel izvleči iz dolga, je upravni odbor za vodjo gledališča dodelil princa Volkonskega, znanega po svoji gledališki skupini.
Leta 1805 je gledališko stavbo na Petrovki vnovič zajel požar in ruski arhitekt Carlo Rossi, rojen v Italiji, je postavil novo leseno stavbo na trgu Arbatski, ki pa jo je leta 1812 uničil velik moskovski požar. Po domovinski vojni leta 1812 je bil izbran drugi italijansko-ruski arhitekt Josef Bove, ki je nadziral gledališko rekonstrukcijo. Arhitekt je uporabil edino preostalo steno Maddoxovega teatra, da bi dvignil 37 metrov visoko zgradbo, ki jo poznamo danes.
Bolšoj v Ljubljani
Ko je pred desetletjem Bolšoj gostoval v Gallusovi dvorani na Festivalu Ljubljana z operno predstavo Jevgenij Onjegin, je bilo obsedeno stanje. Za Festival Ljubljana je bilo tisto moskovsko gostovanje eno izmed najobsežnejših gostovanj v zgodovini festivala. 230 ljudem, ki so v Ljubljano prišli z Bolšojem, je pomagalo še 50 dodatnih ljudi, ki so jih slovenski organizatorji najeli izključno za pomoč Rusom. Oder in sceno v Gallusovi dvorani, kjer so odigrali štiri predstave Jevgenija Onjegina, so pripravljali nadpovprečno dolgo in s pomnoženo ekipo frizerjev, vizažistov, tehnikov vseh vrst, pa tudi ruskih prevajalcev oziroma študentov rusistike. Bolšoj teater ima za izvedbo opere Petra Iljiča Čajkovskega kar dve identični sceni. Ena je ves čas v Moskvi v matičnem teatru, druga pa potuje po svetu. Potujoča scena je tisto poletje v naš Koper priplula iz Tokia. V Ljubljano jo je moralo pripeljati kar deset tovornjakov. Na njih so bili tudi bogati kostumi za vso množico nastopajočih.
Po revoluciji
Po revoluciji leta 1917 je bilo gledališče v nevarnosti, da ga porušijo skupaj z drugimi sledmi cesarske preteklosti države. Grozilo je tudi, da bo Bolšoj v celoti izgubil svojo zgodovinsko lokacijo. Kljub temu se je leta 1919 preimenovalo v Državno akademsko gledališče Bolšoj in leta 1922 je bila v prav tam slavnostna razglasitev ustanovitve Sovjetske zveze. Stavba je bila v čedalje slabšem stanju. Leta 2002 so ob zgodovinski dvorani postavili še novo sceno s preureditvijo stare meščanske palače. Po številnih odlogih se je rekonstrukcija glavne zgradbe, težka skupno kar 500 milijonov evrov proračunskega denarja, začela 2005. in je trajala vse do leta 2011. Po obnovi so Bolšoj, ki so mu vdihnili imperialni blišč, pretresali mnogi škandali.
Simbol velike ruske države in njene kulture
Rdeča, bela in zlata
Ko smo se z mariborskimi baletniki sprehajali med njihovim gostovanjem na novi sceni Bolšoja po gigantski stavbi, povezani s podzemnimi hodniki, niso presenetila samo razsežja odra in vsega, kar se nanj veže, ampak tudi rdeči foyer, tisti, v katerem naj bi prenova svilenih tapet med zadnjo obnovo trajala cela tri leta. V Bolšoju prevladujejo rdeča, bela in zlata barva. Napisi parter, galerija, loža spominjajo na spominske table. Posebnost so na galeriji v največji dvorani tudi stojišča.
In kako negujejo spomin na svoje slavne baletne prvake? V posebni stekleni vitrini pred gledališčem so veliki črno-beli plakati velikih: Maje Pliseckaje, Natalije Besmrtnove, Aleksandra Godunova ... Danes je med najslavnejšimi bolšojkami zagotovo primabalerina in proputinovska političarka Svetlana Zaharova, ki jo bomo kmalu lahko občudovali na Festivalu Ljubljana.