Branka Bezjak
Na nadmorski višini okoli 1800 metrov (pa tudi še nižje) so razmere povsem drugačne, kakor se zdi v dolini, četudi se bližamo polovici marca. Zaloge snega bodo še vsaj do velike noči ali še dlje zadoščale za razne aktivnosti. Ker pa je kljub temu zanimanja gostov manj, so v nekaterih turističnih središčih Avstrije že znižali cene ali pa ponujajo posebne pakete. V regiji Badkleinkirchheim si denimo lahko privoščite kombinirano smučarsko karto in obisk njihovih znamenitih term in savn po znižani ceni. Tamkajšnji družinski Heidi Hotel na planini Falkertsee na primer ponuja brezplačno smučanje in tečaj za otroke, če bivate pri njih teden dni.
Tudi tisti, ki ne smučate, gotovo najdete nekaj zase. Od sankanja, teka na smučeh, vožnje s kočijo, drsanja do pohoda s krpljami. Posebnega vodenega pohoda Gurmanstvo na snegu, ki vključuje posebno malico in na koncu še sankanje, smo se na povabilo predstavnikov tamkajšnjega turističnega urada v januarju udeležile tudi slovenske novinarke. Še ena priložnost bo za takšno izkušnjo v tej sezoni že čez nekaj dni, to je 16. marca.
Po nekaj korakih v idili
Pri pisarni njegove smučarske šole v središču Bad Kleinkirchheima nas je malo pred 10. uro pričakal Wolfgang. Starosta tamkajšnjih smučarskih učiteljev in nasploh v turizmu celo leto aktivni Wolfgang Krainer bo letos sicer dopolnil že 70 let, a mu energije in informacij, idej, kako promovirati in spodbujati turistični obisk, še kmalu ne bo zmanjkalo. Potem ko nas opremijo z obvezno opremo - krpljami in palicami, se s štirisedežnico Maibrunn dvignemo na dobrih 1700 metrov nadmorske višine. Po kratkih napotkih, kako si zadevo natakniti in pripeti na pohodne čevlje (dobro je imeti nepremočljive, visoke pohodne čevlje), že naredimo prve korake v zimski idili koroških Nokov (Nockberge), ki sodijo pod okrilje Unescovega biosfernega parka.
Želimo si turizem, a hkrati nam je zelo pomembna zaščita narave
Ekipa novinark in ostali udeleženci v skupini kmalu med drevesi užijemo povsem drugo vzdušje. Namesto trušča gorskih koč in smučišč tišina, petje ptic in škripanje snega pod nogami. V družbi Wolfganga Krainerja, ki ima tudi licenco vodiča Natur Aktiv, pohodniki tako puščamo sledi na zasneženih planinskih travnikih. Med njegovim pripovedovanjem o posebnostih, naravi tega parka in hribovja Nokov ter okoliškem gorskem svetu si previdno utiramo pot po nedotaknjeni zimski pokrajini. Na vsak manjši vzpon ali spust vodič opozori, pokaže, kako se vzpenjati in si pri tem pomagati s palicami ... Tempo se prilagaja skupini, zato je ta aktivnost resnično primerna za vse. Izkušeni Wolfgang po sledeh v snegu tudi ve, ali je bila pred nami tam srna ali zajec ali katera druga žival. Pri tem ne pozabi opomniti, da moramo biti do narave spoštljivi, jo varovati in se na takšne ture podati z vodičem. Ne zato, ker bi ti radi služili, pač pa, ker vedo, kje peljati ljudi, da se pri tem ne vznemirja živali, ki tam domujejo ali prečkajo te poti. "Želimo si turizem, a zaščita narave, živali nam je zelo pomembna. Zato so tudi kolesarske poti označene in urejene ter se kolesarje usmerja, da se ne vozijo drugod," je pojasnil izkušeni Krainer.
Po hoji krepka malica
Po kakšni uri in pol hoje nas pri cilju pričaka posebna dobrodošlica. S koče Klamerhütte na slikoviti planini Feldpannalm se že slišijo zvoki harmonike, ki jih izvablja gospodar te ekološke kmetije Klaus Kohlweiss, oblečen v značilne irharce in obut v cokle. Iz kurišča, ob katerem stoji, se že kadi, ogenj prasketa. Klaus odloži harmoniko in že v ponev ubije jajca, vanje naloži koščke slanine in domačega aromatičnega sira. Tradicionalna koroška friga, jed, ki jo po navadi postrežejo s kmečkim črnim kruhom, je kmalu pripravljena. Da gre lažje po grlu, pa ne manjkata topel mošt in pivo. Ko lačni planimo k jedi, nas opomnijo, da je to le predjed, naj pustimo še nekaj prostora v želodcih. In dobro je upoštevati ta nasvet, kajti v tipični leseni kmečki hiški se nadaljuje obilno, znova s samo lokalno domačo hrano. Narezek iz domačega mesa, pri čemer ne manjkata slanina, skuta, predvsem pa so v ospredju številne vrste sirov. Ti zorijo v ekološki sirarni Kaslabn v Radenčah (Radenthein), ki je organizirana kot zadruga in katere soustanovitelj je tudi Klaus Kohlweiss. Prave malice ni brez sladice in ta tudi tokrat ne manjka. Spoznamo koroški šarkelj, prav tako tradicionalno jed, oni jo imenujejo reindling. To je naribano sveže maslo, polnjeno s slastnim nadevom iz maka, žganja, sladkorja. "Nekoč je bil pri skoraj vsaki kmetiji mak, maslo in ostale sestavine so prav tako imeli. Zato so lahko to postregli ob vsaki priložnosti. Denimo, ko je kdo umrl in so prišli k hiši izrekat sožalje," je ponazoril Kohlweiss, ki ohranja kmetijo in dejavnost za prihodnje rodove. "Želimo, da se dejavnosti ohranijo, da bodo ne nazadnje naši otroci imeli službe, delo, ko se vrnejo s šolanja, tudi zato sodelujemo pri tovrstnih aktivnostih," je še pojasnil.
Ob dobro obloženi mizi smo se udeleženci strinjali, da je to res pohod za gurmane, predvsem pa, da bi morali opraviti vsaj še enega takšnega, da pokurimo vsaj nekaj kalorij. V hiški je gospodar znova raztegnil harmoniko in kmalu smo lahko zapele tudi našo Večer na Robleku. Po prijetnem druženju in okrepčilu pa sledi še eno doživetje. S sanmi po cesti proti dolini. Četudi ne prav daleč, ker že čaka manjši avtobus, ki udobno in varno (z verigami na gumah) pripelje nazaj v Bad Kleinkirchheim, tudi to izvabi dobro voljo in tekmovalnega duha, koga bo neslo najdlje.
