S Tonijem Gašperičem je odšla tudi teta Mara

Prvoobtoženi, zakaj ste na mestnem avtobusu oklofutali tovariša Kardelja?'

'Ker mi je stopil na nogo.'

'In vi, drugoobtoženi, zakaj pa ste vi prisolili zaušnico tovarišu Kardelju? Je tudi vas pohodil?'

'Ne, jaz sem mislil, da se je že začelo.'

Toni Gašperič je to šalo objavil v pojugoslovanskem obdobju, v jugoslovanskem pa v primerni družbi povedal. Ni bil hudoben humorist, pri njem podle šale niso bile zaželene, lahko je pa v sistemu, kjer se ni smelo vse reči, povedal več kot drugi. Menil je, da je humor za inteligentne ljudi. Da ljudje potrebujejo več vedrosti, vedrost bi nas popeljala na prag lepših misli. "Tako med nami ne bi našli samo zdraharjev, ponarejevalcev in lažnivcev, ampak dobre in poštene ljudi. Tiste, na katere se lahko opremo," je rekel v enem od intervjujev.

Rad je povedal, da je bil rojen 5. maja 1945. leta, na dan ustanovitve prve slovenske vlade, in dodal, da nesreča nikoli ne pride sama. V Metliki je živel v čevljarski družini, imel je štiri brate in sestro. "Trgovine so bile prazne, dobivali pa smo ameriško pomoč in jedli Trumanova jajca, pili mleko v prahu, jedli v sode vložene soljene ribe in podobno," je razlagal o otroštvu. Postal je učitelj, v tovarni Beti je bil propagandist in urednik tovarniškega glasila, bil je tudi ravnatelj srednje tekstilne šole. Od leta 2000 je bil upokojen in živel je v Gribljah ob reki Kolpi.

V obrazložitve Ježkove nagrade, ki jo je prejel leta 2013, so napisali, da je bil pol stoletja na domačih in tujih odrih, pred mikrofoni in kamerami. Bil je avtor in interpret humorističnih skečev, avtor besedil za popevke, komedijant, ki je ustvaril podobo Belokranjca. Po vsej Sloveniji so ga spoznali po šalah o teti Mari, s katerimi je nastopal v radijski oddaji Veseli tobogan. Štiri desetletja je bil tam poleg. Teta Mara je postala lik iz slovenskega humorja. Radijska urednica Boža Novak ga je kot humorista slišala, ko je v ekipi dolenjskih učiteljev nastopal v oddaji Spoznavajmo svet in domovino; povabila ga je k sodelovanju. Teto Maro je pravzaprav ustvarila njegova študentska kolegica iz Gorenjske, ki se mu je tako predstavila, ko je bil na Pedagoški akademiji v Ljubljani, je razlagal. "Za to vlogo sem črpal iz življenja, iz svojega otroštva, šolskih dni pa tudi iz učiteljskih in ravnateljskih dni. Včasih so se teti Mari pridružili tudi ravnatelj Krednik, pes Floki in drugi liki." Bil je prijetno presenečen, da so šale o teti sprejeli tako otroci kot starši, in rad je rekel, da je bil prvi slovenski humorist za otroke. Še dolgo zatem, ko Veselega tobogana ni bilo, so mu omenjali teto Maro.

Prva radijska oddaja Veseli tobogan je bila na sporedu leta 1963. Na Radiu Slovenija, takrat Ljubljana, se spominjajo, da so jo snemali na magnetofonski trak in jo predvajali vsako zadnjo nedeljo v mesecu ob 8.05. Nekaj let pozneje se je radijski ekipi pridružila tudi televizijska, kar je prepoznavnost in priljubljenost oddaje in njenih akterjev samo še utrdilo. V prvi ekipi ustvarjalcev oddaje so bili Jana Osojnik in Marjan Kralj kot voditelja, Borut Lesjak z ansamblom, režiser Grega Tozon in Toni Gašperič z dogodivščinami tete Mare. V pilotni oddaji leta 1962 v Studiu 14 je nastopal tudi Frane Milčinski - Ježek in pela je mlada Marjana Deržaj. Prvih petnajst let je oddajo uredniško vodila Boža Novak, nato se je na avdicijah in na odrih po vsej Sloveniji zvrstilo veliko urednikov in voditeljev, glasbeno podobo so z različnimi zasedbami ustvarjali Borut Lesjak, Aleš Kersnik, Mario Rijavec, Tomaž Habe, Bojan Adamič in Rudi Pančur. Karikaturist Božo Kos je za televizijski del oddaje risal. Veseli tobogan je obiskoval osnovne šole, vrtce in glasbene šole po Sloveniji. Oddaje so snemali v telovadnicah, šolskih avlah, jedilnicah, v dvoranah, kjer je pač bilo dovolj prostora. Ljudi, ki so prišli na prireditev, je bilo vedno in povsod zelo veliko. In povsod je Gašperič množico nasmejal. Tudi s stavkom, da tete Mare ne vzame s seboj, ker jih je veliko med občinstvom.

Za ansambel Henček je napisal besedilo Metliška črnina, za Hazard Kopalnico ima. Leta 2007 je izdal knjigo spominov na otroštvo in odraščanje v rodni Metliki z naslovom Povej jim. V njej so objavljene krajše zgodbe, humorne in tudi trpke, eni je naslov Mama, kej dns ne bo jutra. Po njej sta Mio Čikić in Uroš Raztresen posnela film. Tonček je s socialnega roba, a navdušen nogometaš, sovrstniki mu obljubijo, da ga bodo vzeli s seboj na pravo nogometno tekmo v Maribor. V noči pred odhodom mu pobalini pripravijo neprijetno presenečenje v hiši, v kateri živi z mamo in psom. Za Tončkom je dolga noč, vendar ga to ne prizadene toliko kot misel, ki ga spreleti, ko dolgo ni jutra, boji se, da dneva morda sploh nikoli več ne bo.

Toni Gašperič je umrl manj kot mesec po šestinsedemdesetem rojstnem dnevu.