Kako osupljivo je z današnjega vidika, da je bil še sredi devetdesetih na naših stadionih tisti "hu hu hu", ko so "navijači" zagledali temnopoltega nogometaša, skoraj ... ne, ne normalen, to ni mogel biti nikoli, a tudi kake velike obsodbe ni dobil. Pa ga ni bilo slišati le od organiziranih navijaških skupin. Če ga je za Olimpijo zabil Issah Moro, denimo, so znali pritegniti tudi z drugih tribun. Kakšen osupel pogled z leve, nekaj mencanja v nelagodju z desne in je to bilo to. Kot se danes zdi čudaško, tedaj pa se nikomur ni zdelo vsaj nepotrebno označevanje, ko je pisalo, da je za Beltince zadel "temnopolti Adjei". Nihče ni pripisal, da je izenačil rahlo bledolični Peter ...
Časi so šli naprej. No, ne povsod. Ponekod so obstali, se celo zasukali nazaj. One "saj mu nič nočemo, le malo ga je treba provocirati" filozofije, ki menda pokrije rasizem, smo se spomnili prejšnji mesec. Ko so navijači milanskega Interja pisali odprto pismo svoji 65 milijonov evrov vredni pridobitvi, da ji pojasnijo, kako v Italiji stvari stojijo. Ker je bil Romelu Lukaku zgrožen, da so mu huligani Cagliarija vzklikali "hu hu hu". "V Italiji se takšnih navijaških prijemov poslužujemo le zato, da pomagamo svojemu moštvu. Torej ne zaradi rasizma, ampak zato, da zmedemo tekmeca. Smatraj italijanski način za obliko spoštovanja, da se te torej nasprotni navijači bojijo zaradi golov. Če to označiš za rasizem, pomagaš represiji nad nogometnimi navijači," so v bran vzeli rivale s Sardinije.
Bolno? Hja, to je Italija, kjer so navijači, no, "navijači" Lazia aprila, pred pokalno tekmo v Milanu, dan pred praznikom zmage nad fašizmom, razvili transparent "Čast Benitu Mussoliniju" in pozdravljali z iztegnjeno desnico. Streljaj od trga Loreto, kjer so leta 1945 truplo njihovega idola obesili za pete. Huligani Lazia, ki jih je zaradi nacističnega pozdrava - sami ga opravičujejo, da je starorimski - Uefa sredi tega tedna spet kaznovala, so pač leglo tako zakoreninjenega fašizma, da mi pred leti zamejski Slovenec Edy Reja, takrat trener sinje modrih iz Rima, po telefonu ni upal reči nobene o nogometu. Ker da "potem tu ven pride cel hudič". Pa smo hoteli zgolj izvedeti, ali ima Slovenija kaj šans na tekmi z Italijo.
Hudič pa se je, kot to rad počne, množil. Neverjetno, z vso nacistično simboliko se je najbolj prijel na tribunah Vzhodne Evrope. Tam, kjer je nacizem hotel izpeljati Generalplan Ost, poboj, razseljevanje in zasužnjenje celih narodov. Nogomet iz Sofije je ta teden spisal novo mračno poglavje. Oponašanje opičjih glasov, ko je bil pri žogi temnopolti Anglež. Iztegnjena desnica v posmeh opozorilu prek zvočnikov. Začudenje reprezentantov in selektorja Bolgarije, češ da niso nič videli, nič slišali. V teh popačenih časih najbrž abotna oblika vrnitev k silam osi. Kdo ve, ali bi dodatne strani generalplana, če bi jih rajh dobil grozljivo priložnost dopisati, šparale poprejšnje kolaborante.
Pred sedmimi leti, med evropskim prvenstvom v nogometu, sem v Gdansku po naključju sedel v družbi sina Donalda Tuska. Mahal mi je z osebno izkaznico, na kateri je na Poljskem tudi ime očeta, misleč, da bom dol padel od eminentne družbe. Ni me pretirano ganilo. Je pa sine vizionarsko napovedal, kaj bo nekaj dni pozneje na tekmi Poljska - Rusija. Debata je zavila stran od nogometa. Vse bolj glasna druščina, ki je nazdravljala s Tuskom, mi je opisovala globoko mržnjo do Rusov. "Ah, Nemčija, tisto je že zdavnaj mimo. Z Rusi pa bo hudo," je bilo nenavadno slišati nedaleč stran od tiste pošte v Gdansku, simbola upora, kjer se je začela druga svetovna vojna. Skušal sem razumeti, kako jim je v štirih desetletjih sovjetska zavesa vrgla takšno temo, da je prekrila ono, ki jo je narodu določil nacizem. Kmalu so poljski huligani po ulicah Varšave lovili Ruse. Rusi njih. Vsi skupaj pa so se nekaj tednov pozneje, vsak v svoji ligi, drli "hu hu hu". Ovešeni z nekoč že premaganimi simboli. Razumi, kdor more. Če bi si z baklami, namesto da končajo na igrišču, razsvetlili najbolj strašna poglavja zgodovinskih čitank, bi vendar dojeli, da bi bila pod temi simboli usoda njih in nogometaša, na katerega je letelo, enaka.