Samo najboljše v košarki je bilo za pokojnega trenerja Dušana Ivkovića dovolj dobro

​Dražen Petrović, Vlade Divac, Toni Kukoč, Žarko Paspalj, Zoran Savić, Velimir Perasović, Jure Zdovc, Zoran Čutura, Željko Obradović, Arijan Komazec, Radisav Ćurčić, Zoran Jovanović in selektor Dušan Ivković. Košarkarska reprezentanca Jugoslavije, ki je leta 1990 osvojila tretji, zadnji naslov svetovne prvakinje pred razpadom SFRJ, je bila po imenih in kasnejših karierah (tudi v NBA) verjetno najmočnejša v slavni zgodovini jugoslovanske košarke. Vsekakor pa je bila, če gledamo s slovenskega zornega kota, ta tretja svetovna trofeja - zaradi napete politične situacije - manj odmevna od prvih dveh titul: ljubljanske iz leta 1970 z Ivom Daneuom in tiste iz Manile 1978, ko je pomembno vlogo odigral Peter Vilfan.

Zadnja, tretja šampionska košarkarska jugo generacija se je izpela z evropskim naslovom 1991. in z nostalgičnim, kaj bi bilo, če bi ta sanjska mlada ekipa (Divac, Petrović, Kukoč, Rađa, Zdovc, Saša Đorđević ...) ostala skupaj še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Bi bil ta evropski Dream Team kos ameriškemu? V Barceloni 1992, ko so na olimpijskih igrah blesteli Jordan, Bird, Magic Johnson, Malone ..., jim verjetno še ne bi bil kos, za naslednja tekmovanja pa ne bomo nikoli izvedeli, kako bi se razpletlo.

Trener avtoriteta

Iz poslednje zlate generacije jugoslovanske košarke se je prvi poslovil največji as, Dražen Petrović, ki je 1993. umrl v avtomobilski nesreči na nemških cestah. Sredi letošnjega septembra pa je v 78. letu nehalo biti srce Dušana - Dude Ivkovića, enega največjih trenerjev in zadnjega, ki je Jugoslavijo popeljal na svetovni in evropski vrh.

Trener Dušan Vujošević je ob smrti dolgoletnega prijatelja in sodelavca govoril z izbranimi besedami: "V trenerskih vrstah bi težko našli še koga, ki je imel takšno avtoriteto in karizmo, kot jo je premogel pokojni Duda Ivković. On je 24 ur na dan živel (za) košarko, spoštovali so ga tako na tekmah kot v zasebnem življenju. Košarke, in tudi vsega drugega, se je loteval sistematično, samo najboljše je bilo dovolj dobro zanj."

​Bivši hrvaški reprezentant Dino Rađa se Dude spominja kot "trenerja s čvrsto roko in ogromnim znanjem".

Košarko je Duda vzljubil zaradi starejšega brata Slobodana še v času, ko so pod koši igrali na pesku. Kot nadebuden košarkar pri beograjskem moštvu Radnički (med letoma 1958 in 1968) ni izstopal, zato pa je naredil veliko trenersko kariero, ki jo je sklenil šele leta 2016.

Z reprezentanco SFRJ je bil olimpijski podprvak (v Seulu 1988), svetovni prvak v Buenos Airesu 1990 ter dvakratni evropski prvak (1989 in 1991), z novodobno Jugoslavijo (Srbijo) pa si je Evropo pokoril pokoril 1995. Z Olympiakosom je dvakrat - v razmiku petnajstih let - osvojil ligo prvakov, bil je večkratni državni prvak s klubi iz Jugoslavije, Grčije in Rusije.

Teslov sorodnik

​Teniški igralec Novak Đoković je zanj nekoč dejal, da je "oče vseh srbskih športnikov". Dušan Ivković ni zanemaril izobrazbe, kljub neizmerni predanosti svoji prvi ljubezni, košarki, je uspešno končal rudarsko-geološko fakulteto. V prostem času je vzgajal golobe in potegnil vzporednice med pticami in košarkarji: "Golobje mladiče lahko spoznaš samo, če razmišljaš kot golob - le tako boš vedel, kaj si želijo in kam vse lahko poletijo. Podobno kot sem se moral poglabljati v razmišljanja mladih košarkarjev. Brez trdne psihološke vezi med trenerjem in igralci ni uspeha na igrišču."

Tako sistematično, skoraj znanstveno se je loteval košarkarske igre, da so srbski mediji izbrskali podatek, da naj bi bila Ivkovićeva babica bližnja sorodnica izumitelja Nikole Tesle.

Otrok Beograda

Duda (rojen 29. oktobra 1943) je odraščal v beograjski urbani soseski Crveni krst. Že kot mladenič, leta 1968, je stopil v trenerske vode, prevzel je Radnički, za katerega je poprej igral, ki pa je bil po rangu šele četrti beograjski klub, za Partizanom, Crveno zvezdo in moštvom OKK Beograd. "Moj oče mi je vcepil spoštovanje temeljnih človeških vrednot - vero v to, da se vztrajnost in trdo delo poplačata. Družinska vzgoja je temelj vsega. Oče mi je je nekoč rekel: 'Boljše biti dober mojster kot slab intelektualec.' In ta nauk sem upošteval."

Že v nekaj sezonah je postal zelo cenjen trener, ki se je kot pomočnik kalil tudi pri Luki Stančiću in Ranku Žeravici, od katerega je nasledil trenersko palico pri Partizanu in v sezoni 1978/79 osvojil trojčka oziroma vse možne trofeje: prvenstvo, domači pokal in evropski pokal Radivoja Koraća. V Partizanu je imel ta privilegij, da je treniral zvezdniški tandem Dragan Kićanović-Dražen Dalipagić.

Smola na SP 1986, potem pa lovorike

​Kot selektor mladinske reprezentance Jugoslavije je med letoma 1976 in 1980 osvojil tri kolajne. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je odšel v Grčijo, prevzel je solunski Aris z bodočim zvezdnikom Nikosom Galisom. Kot pomočnik Kreša Čosića je Duda Ivković z Jugoslavijo osvojil bron na svetovnem prvenstvu v Španiji 1986 (najbolj se tega prvenstva spominjamo po tem, da je Jugoslavija v polfinalu s Sovjetsko zvezo v zadnji minuti zapravila devet točk prednosti, pokopale so jo tri zaporedne sovjetske trojke in tudi velika napaka golobradega Vlade Divca). ​Kot članski selektor Jugoslavije je Duda Ivković nato med letoma 1987 in 1991 nizal same uspehe.

V Fibini hiši slavnih

​Po razpadu SFRJ je vodil PAOK, Panionios​, Olympiakos, AEK, moskovska kluba CSKA in Dinamo ... Nepozaben je Ivkovićev drugi naslov evropskega prvaka z Olympiakosom. V finalu leta 2012 je enajst minut pred koncem CSKA vodil za 19 točk, a so naposled Grki zmagali z rezultatom 62:61!

​Po takih izjemnih rezultatih je jasno, da je bil Dušan Ivković sprejet v Fibino hišo slavnih. Med letoma 2002 in 2010 je vodil svetovno združenje košarkarskih trenerjev. Kot član Fibine tehnične komisije je dolga leta skrbel za popularizacijo košarke in modernizacijo pravil te čudovite igre pod košema.