(SAMOGOVOR) Bospor, kava in časopis

Nato nekega dne pride pred Večer gospa. Že davno so namreč tisti, ki tuhtajo stroške pred človečnostjo, ugotovili, da vratarja pa res ne potrebujemo, in mi, ki prakticiramo zelo slabo in obsojanja vredno tradicijo meditacije z nikotinskimi zvitki, smo večkrat tudi logistična podpora stikov z bralci. Sedaj smo že izurjeni, vemo, kdo je naš bralec, ki bi rad nekaj uredil, in kdo je prišel v hišo zaradi nečesa podjetniškega na druge naslove. Urejena prijazna gospa na stopnišču pred Večerom hiti razlagati, da je nekako potekel en naročniški paket in bi moral biti drugi, pa je nekaj zgrešila. "Sedaj sem brez Večera. Ne morem brez Večera. Poleti še nekako gre, sedaj pa res ne. Otroci nimajo časa, sin je tam, hčerka tam - in potem veliko berem." V očeh se ji pričnejo nabirati solze, sumim, da ne le zaradi izostanka časopisa, je pa ta blažil vse ostalo nabrano v življenju. Pokličem Darjo, o sreča, ona ve in zna o bralcih. Potolaživa gospo, Darja s prijaznim nasmehom uredi izostanek, skoči še po dva izvoda, ki jih gospa ni dobila, kar povzroči novi val solz. Zlomka, tudi nama z Darjo se nekam čudno pocedi iz solznic. Mraz verjetno, kaj pa vem.