(SAMOGOVOR) Predini, kreslini in karte zastonj ali kako se priplaziti v VIP-šotor in preživeti

Jajks, v tem trenutku delam manjši prekršek, ajd, ne ravno prekršek, ampak nenavadnost. Ker v istem hipu, ko pišem to kolumno, simultano finiširamo sobotno prilogo Večera in je ravno v tem trenutku pred moje oči prišla razlaga mesta, ki jo je kolegu predložil Andrej Brvar. Zadeva je taka, da je izpraznjeno, bombardirano in uničeno mesto po drugi svetovni vojni zavzel lumpenproletariat in pravo meščanstvo se vse od tedaj ni uspelo vzrediti tukaj ob Dravi. Ni šlo in - tako se mi zdi - še vedno ne gre. Tako, poenostavljeno in na kratko zaobjet simptom mesta, ki mu mariborski sociologi pravijo mesto spodrezanih korenin.

Ker res je malo stvari, ki bi jih mesto pozdravilo z navdušenjem, sprejelo in častilo kot svoje, bilo nanje ponosno. Zlomka, še pri Stari trti imamo pomislek, pa bi vendar prastara rastlina, ki ji je uspelo preživeti do danes, morala biti nadsimbol vsega, kar to mesto je. Ampak mestu se zdi samoumevna, nekako preveč navadna in obstajajo kraji, kjer se znajo bolje važiti s potomkami Stare trte kot mi z originalom. Enako je z gradom, trgi, parkom in širše - denimo festivalom. Sploh pri festivalu smo vedno našli nekaj, kar ni bilo čisto prav. V časih, ko je bil še velikanska bomba, udar, ki je mestece spremenil v tisto pravo evropsko prestolnico, se je na vsakem koraku našel kdo, ki je pripomnil kaj, običajno o predinih in kreslinih. In običajno med tem, ko je srkal zastonjsko pijačo v ogromnem VIP-šotoru ob Dravi. Kot takrat še mulci smo bili v tistem VIP-u res vesoljci, običajno zmahani od prejšnjega dne, malo mačkasti, ampak vedno polni adrenalina, ker bomo ravno zdaj intervjuvali Kreslina, Đoleta, ker je Predin danes govoril še bolj počasi kot sicer, pa ker smo bili med tistimi, ki smo vedeli, da je Dubioza izpraznila cel hladilnik v backstageu - v nulo, do praznega! Takim zmahanim, razgretim, adrenalinskim, se nam je že takrat zdel tisti VIP-šotor zbirališče ljudi, ki jih vse to, kar se je dogajalo okoli nas, niti ni prav zanimalo. Tudi vrhunski koncert za njihovimi hrbti jih ni ganil. Za nas je bil med tem dosti bolj pomemben pravzaprav press center in začuda, tudi nastopajoči so večkrat zavili tja. To je bil šotor, kjer so bili debate, pomembni pomisleki, tudi kreganje, ki pa se je običajno končalo s pametnimi zaključki. Če si hotel biti v tistem šotoru, si moral nekaj znati, v VIP-u si preprosto pač bil in se družil, zato smo na koncu tja zapluli le še po kakšne izjave politikov. Se mi zdi, da je ugašanje tega šotora pustilo še najmanjšo luknjo v pisani krpanki festivala brez Lenta (za zdaj). Vsaj rednega predfestivalskega "kdo ima VIP" plesa se je mesto znebilo in morda celo ugotovilo, da so festival glasba in prireditve. In to izjemne!

Sla po zastonj kartah je namreč v tem mestu in širše, Maribor tukaj ne drži nikakršne ekskluzive, nenavadno visoka, gre za čudaški pranagon, ki ne izhaja iz pomanjkanja, ampak so zastonjske karte postale nekakšno merilo družbene sprejemljivosti, priznanja, statusa. To sicer ni novo spoznanje, bi pa veljalo kdaj raziskati fenomen zastonjkarstva (morda se tega loti kak študent psihologije), ker je res zanimivo, da si zastonj kart najbolj želijo ljudje, ki bi si jih najlažje privoščili.

Pa ne le karte, tudi časopisni članki so postali roba, ki jo pač dobiš, ker imaš zveze, ker se zagotovo nekako že da. Plačati za novinarski članek je očitno neka tanka meja, ki jo prestopiš res šele takrat, ko si popolnoma obupan in ne poznaš niti nikogar, ki ima že sklenjeno naročnino. Ugotavljam, da veliko ljudi dejansko ne ve in še ni zaobjelo dejstva, da tisti, ki ne delamo za javne medijske hiše, delamo za podjetja. Taka prava, ki se jim merijo prihodki, odhodki, stroški, dobički. Še več, kljub temu da članka ne kupiš in ne prebereš, je, kot kaže, izredno zabavno komentirati taisti članek. Nekako tako kot kresline in predine na festivalu.