Jon Knez
Doletel me je zadnji samogovor v letu. Ko mi je urednik poslal decembrski razpored, sem tuhtal, o čem bi tokrat modroval. V zadnjem mesecu se mi ni zgodilo nič posebnega. Bom raje naredil svoj pregled leta, sem si rekel. Iztekajoče se leto me je naučilo, da je nemogoče še kako mogoče. Sploh, ker pokrivam področje zunanje politike in spremljal dogajanje po svetu. Letos se je zgodilo vse, kar se je lahko. Vojne, genocid, atentati, teroristični napadi, ruski vohuni in še vse najpomembnejše volitve. Ne vem, kaj bi se še lahko zgodilo! No, presenečenje nikoli ne počiva. Danes so na Hrvaškem predsedniške volitve. Presenečenj ne bi smelo biti, ampak če me je leto 2024 kaj naučilo, je to, da me ne sme nič presenetiti.
Preveč je bilo prelomnih dogodkov v svetu, da bi jih vse našteval. Omembe vreden je vsekakor 15. maj. Okoli 15. ure je bilo, ko sem že razmišljal, kako bom zvečer šel na sprehod, ko med brskanjem po omrežju X zasledim objavo slovaškega medija. Jezika ne poznam, sem pa razbral, da se je zgodilo nekaj odmevnega. Kliknem na članek, objavljen le nekaj trenutkov prej, vržem besedilo v Googlov prevajalnik in izbuljim oči. Atentat na premierja Roberta Fica. Atentat sredi belega dne v Evropi? V državi članici EU tik pred evropskimi volitvami? Alarmiram redakcijo, gremo v akcijo. Obrnemo vse na glavo. Najdemo sogovornika na Slovaškem. Do konca dneva oziroma do roka, ko mora Večer v tiskarno, se ni vedelo, ali bo Fico preživel. Vmes so kapljale vsakršne informacije. Premier je na srečo preživel.
Drugi tak dogodek je bil 21. julija. Nedelja je bila, ravno sem se vrnil z dopusta. Z dežurnim urednikom sva dopoldne debatirala, kaj bi se lahko zgodilo. "Misliš, da bo Biden odstopil od kandidature?" me je vprašal. Bo, ampak ne še danes, sem odgovoril. Popoldan sem šel v Ljudski vrt na tekmo Maribora. Ne spomnim se več, s kom je igral, vem le, da je bilo prek 30 stopinj in da je sonce pripekalo direktno na vzhodno tribuno. Ni bilo prijetno. Na poti s tekme okoli 20. ure zazvoni telefon. Urednik reče, da je Joe Biden oznanil umik kandidature. Fak. Ja, nič ... Sprint v redakcijo. V eni uri, do roka za oddajo v tisk, smo imeli vse. Še odzive poznavalcev ameriške politike nam je uspelo priklicati. Saj so take situacije stresne, požrejo ti nekaj živcev, ampak pozitiven občutek je, ko veš, da si naredil vse, kot je treba. Le teden prej je prav tako v ZDA bil neuspeli atentat na Donalda Trumpa. Izkušnja, ki sem jo opisal v enem prejšnjih samogovorov.
Drugo polovico leta so vsekakor zaznamovale predsedniške volitve v ZDA. V živo, ponoči po našem času, sem spremljal edino televizijsko soočenje Donalda Trumpa in Kamale Harris. Ko je budilka zazvonila ob tretji uri, sem preklel vse živo, ampak se je splačalo. Ne vem, kdaj bom spet ponoči poslušal tipa, ki razlaga, kako migranti jedo pse. Naslednjič sem prebedel volilno noč. V kateri pa ni bilo presenečenj. Le čakali smo, kdaj bo Trump tudi uradno zmagovalec volitev.
Bolj zanimivo je bilo poleti spremljati volitve v Združenem kraljestvu. Britanski volilni sistem je zelo poseben in zaradi tega zanimivejši. Ravno na morju sem bil in si v prijetnem večeru prižgal BBC ter spremljal zamenjavo oblasti po 14 letih. Tu so še bili napadi Irana na Izrael in obratno. Nazadnje še padec Asadovega režima v Siriji.
Pod črto je bilo leto predvsem krvavo. Genocid v Gazi je že zdavnaj prešel vse meje. Gorijo vsi alarmi, pa nič. Izrael se požvižga na mednarodno pravo in zavoljo dosega svojih ciljev vsakodnevno pobija civiliste, predvsem otroke. Leto 2024 je bilo s tega vidika porazno. Humanost je odpovedala celi črti. Upam, da bo leto 2025 prijaznejše, predvsem pa bolj humano. Naj pokvarjenost zamenjajo pozitivne misli, naj jezik miru zamenja jezik vojne. Naj tisti, ki razdvajajo, začnejo povezovati. Naj vsi ljudje že enkrat zaživijo v miru!
-----------
Urednikov P. S.: Pa tudi nekaj posebnega se je Jonu zgodilo v zadnji dvanajstini leta 2024, prejel je stanovsko nagrado za dosežke mladih novinarjev, ki so v poklicu manj kot pet let.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
