(SAMOGOVOR) Nergač iz kleti

Tako, pa lahko po bajti za nekaj časa izpulimo slušalke in mikrofone, odinštaliramo zoome in teamse. Mladina, vsa mladina, gre v šolo. Vsaj do tretjega vala covida, a ne bom klical hudiča, itak sam pride, če ne iz Afrike, pa od drugod. Trdil sem, da bo po epidemiji sčasoma vse enako, kot je nekoč bilo. Objem, rokovanje, runda ... Pa nisem več tako prepričan. Marsikje bodo, če že ne večna tesnoba iz koronasezone 2020/21 ali še bolj ekraniziran narod, ostali - dolgovi. Ne le nacionalni, ti se nas bodo itak držali večno, če ne zbrišemo ničel in se gremo nekakšno vsesvetovno poravnavo. Eden od fenomenov, ki ga dolgčasu med ustavitvijo sveta pripisujem vsaj toliko kot želji po lahkem zaslužku, je borzna manija.

Staro in mlado trguje s prihranki, odkar je vezana vloga stvar preteklosti. Eni se menijo o delnicah, drugi o kriptovalutah, tretji so po predalih in šatuljah za srebrnino stikali, ker je bila nekajdnevna uspešnica. Bolj ko je hip, top, in, boljše je. Zlato je bojda samo še za v zobe. Ste zraven? Morda ste, pa tega niti ne veste. Sodobnega volka z Wall Streeta, pardon, naivni plen iz svoje ulice ali, bog ne daj, hiše, prepoznate takole ... Ko je neobičajno živahen in samozavesten, preverite tečaje, vse je zeleno. Ko težko diha in čemi tam kot kup nesreče, preverite še enkrat, takrat je vse rdeče. Zadaj ni nobene premišljene strategije, zgolj igra na kvaziobčutek, kazino, v katerem naposled vedno zmaga hiša. Pa ne vaša.

V nejeveri poslušam, da zdaj menda že dijaki debatirajo o enkratnih priložnostih in denar od malice ali onega, danega na stran za vozniški izpit, na skrivaj na borze tiščijo. Kakšni skladi in rentna varčevanja neki, milenijci se vam ne bodo šli teh fint, danes je vse instant. Predstavljam si party okravatenih biznismenov nekje na drugem koncu sveta, ko se bodo vsi ti sešteti milijoni od hitroprstih iskalcev sreče brez strategije zlili na oni konec, kjer vedno končajo - pri tistih z več denarja. A tako brezupno, kot se na prvi pogled zdi, vendarle ni. Finta je, da se še nikoli ni dalo zaslužiti na tako izvirne načine, kot mladina to zna danes in bo znala še bolj.

Zadnjič sem kliknil lestvico poklicev prihodnosti. Saj ne, da bi zatajil novinarstvo. No, nekajkrat sem ga že. Vsakič, ko srečam prodajalca hitre hrane na Partizanski. Naključje je hotelo, da sem pred tremi leti skoraj postal bollywoodski zvezdnik. Indijci so snemali del celovečerca v Vinagovi kleti in prosili za domače statiste. Čakal sem, da producent Djaram pokaže name, da zasenčim glavnega igralca, obilnega mumbajskega botra, ki je v neskončnem ponavljanju ene in iste scene šlukal po deci. Še vedno sumim, da je fušal namerno, ker ga pač ni čez kupico štajerskega. V pavzah je jedel piščanca s karijem, jaz pa sem šel na hamburger in s hudo pomembnim, utrujenim frisom pribil, da še kar snemamo tam doli. Zdaj, prekleta napačna igra, pri Demiriju mislijo, da v Vinagovi kleti delam. Vsakič, ko se srečamo, me z nezaigrano radovednostjo vprašajo, kako kaj poslujemo tam doli. Lesk v njihovih očeh, tista radost, ko zagledaš sotrpina iz gostinske branže, iz mene vedno izvabi laž. Obupano odkimam in zajamram, da nam ne gre ravno najbolje.

A drugačni časi pridejo. V katerih bomo potrebovali, tako pravi lestvica, kup računalniških asov. Logično. Pa električarje in podobne mojstre, ti bodo vedno z nami. In zdravstveni delavci tudi, se razume. Zazijal sem ob bolj eksotičnih priložnostih. Poklicni prijatelj je pisalo. V mislih sem preletel seznam prijateljev, ne, res nam gre tako dobro, da bi jim še zaračunal. K sreči je bil že naslednji na lestvici - organizator zasebnega življenja. To bo to! Za trening sem se ženi velikodušno ponudil, da ji zastonj do minute natančno začrtam dan z vsemi opravili vred. A je bil potem zgolj tihi dan in prihodnost je postala kristalno jasna: še naprej bom veljal za onega, ki prinerga iz kleti.