Denis Bende Živčec
Ostane le spomin na trenutek, ko je tvoje srce naredilo fotografijo sončnega zahoda ob pesmi, ob kateri so se ti, pijanemu od sreče, ljubezni in svobode, orosile oči.
Poleti se krila lepše razprejo. In poletimo na nežnem pišu toplega vetra. V neznano. Znano. Kamorkoli. Nazaj k sebi. Ker med letom živimo mimo sebe. Preobremenjeni z obveznostmi čutimo, da smo sami sebi v napoto, sami sebi ovira, omejeni z mejami telesa in uma, ki le še težko dohaja vse, kar se od nas pričakuje. Za perfekcionizem ni več časa, še manj ga je za celjenje ran, polnjenje izpraznjenih baterij in inventure.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
