Zdi se, da mesto, v katerem živi več kot trideset odstotkov priseljencev, neprestano preizprašuje in išče svojo identiteto.
Moje poročanje tokrat ni moglo biti zgolj poročanje o razposajeni, pisani paradi kiča. Ne bi bilo fer pretvarjati se, da je vse v redu in da ne vidim tisočerih palestinskih zastav. In transparentov o genocidu. Šov je bil vrhunski, zmagala je celo skladba, ki je bila med mojimi favoriti. A trajalo bo nekaj časa, da predelam teh osem dni civilizacijskega kaosa - kljub številnim zabavnim zgodbam, ki so se zgodile. Seveda je bilo tudi veliko lepega in vsakič znova se počutim globoko hvaležnega, da se lahko vsako leto te čarovnije dotaknem v živo. Že enajstkrat. Morda pa bo nekoč vse še dobro. Tudi Evrovizija ...